Uvod in izvleček

Spodaj objavljeni esej je bil prvič objavljen v Ateističnem zborniku 2015-2016. Na voljo je tudi v PDF-datoteki.

Avtor eseja mag. Vojteh Urbančič se v svojem OČRTU SKICE ZA POLITIČNI PORTRET LENINA izkaže kot celovit in podroben poznavalec Leninovih del in njegovega družbenega delovanja. V eseju se osredotoči na vsebinsko, pa tudi na organizacijsko-voditeljsko plat Leninovega ključnega prispevka k pripravi in izpeljavi Oktobrske revolucije v Rusiji leta 1917. Pri tem izpostavi zanimive in poučne razlike med pogledi, držo in ravnanji na eni strani Lenina in na drugi njegovih osrednjih političnih sodelavcev. Pri tem se osredotoča na primerjavo s Stalinom in ugotavlja, kje je v odnosu do ‘svojega naslednika’ Lenin naredil (za Rusijo in socializem nasploh tragične) napake. Urbančičev očrt skice političnega portreta Lenina je obvezno čtivo za vsakogar, ki ga zanimajo Lenin, ruska boljševiška partija, Oktobrska revolucija, Sovjetska zveza, socializem, komunizem in družbene spremembe.

Uvod in izvleček pripravil: Jože Kos Grabar ml.

* * * * * * * * * * * *

mag. Vojteh Urbančič

OČRT SKICE ZA POLITIČNI PORTRET LENINA

1. KONCEPTIVNI IDEOLOG REVOLUCIJE

Tega očrta ne bom začel na ustaljen način, kot se običajno začno podobni poskusi, se pravi z biografskimi podatki o rojstvu, mladosti, šolanju ipd. Začel bom s tezo, da je bil Lenin konceptivni ideolog Oktobrske revolucije in humanist.

Kaj pravzaprav pomeni sintagma »konceptivni ideolog«? Izraz se uporablja predvsem znotraj miselnega polja marksizma. Imamo dve vrsti ideologov, se pravi tistih, ki zastopajo in se borijo za določeno ideologijo. (Na tem mestu se ne bom spuščal v analizo pojma ideologija, ker je tako večplasten in bogat, da daleč presega okvir tega očrta).

Prvi so konceptivni ideologi. To so misleci, običajno geniji, ki koncipirajo, razvijejo, »iznajdejo« neko ideologijo, nazore (recimo marksizem), ki se nato (bolj ali manj) udejanji v praksi. Marx in Lenin spadata med konceptivne ideologe.

Drugi so aplikativni ideologi, praktiki, ki v družbeno stvarnost prenašajo, udejanjajo ideologijo, nazore, ki so jih razvili konceptivni ideologi. V to kategorijo spadajo politični voditelji, državniki, strankarski ideologi ipd. kot so bili npr. Buharin, Trocki, Castro, Mao, Tito, Kardelj.

Lenin je bil enciklopedični mislec. Njegova dela iz sociologije, ekonomije, prava in politike obsegajo 55 knjig. Toda – in to je tisto, kar ga izdvaja od drugih velikih teoretikov – bil je, kot pred njim Marx, tudi – in predvsem – revolucionar. Njegova paradigma je bila: »brez revolucionarne teorije ni revolucionarnega gibanja«.

Kot vodja največje revolucije XX. stoletja se je moral ukvarjati z organizacijo avantgarde – partije boljševikov. Partijo je razumel kot avantgardo delavskega razreda in je zavračal ideje o spontanosti revolucionarnih preobratov. O konceptu revolucionarne partije (kasneje so ta koncept poimenovali »leninska partija«) je pisal predvsem v delih Kaj storiti (1902), Korak naprej, dva koraka nazaj (1904), Otroška bolezen levičarstva v komunizmu (1920).

Lenin je lahko ustvarjalno nadaljeval in razvil Marxov opus prav zato, ker je ujel in sprejel njegov najbolj bistveni del: originalno revolucionarno nadaljevanje zgodovine in menjanje obstoječega, kot zgodovinske meje, v skladu s konkretnimi zgodovinskimi danostmi. Iz Marxa je pobral tisto neminljivo: njegovo metodo.

Zgodovina se sicer ne ponavlja¹, zato je dogmatično in protizgodovinsko izkušnje ene revolucije prenašati mehanično na povsem spremenjene okoliščine drugje in v drugačnem času. Lenina je zato treba brati in razumeti leninsko.

Prav tak, skoraj religiozni dogmatizem, je bil značilen za obdobje stalinizma, ko so tako Marxa kot Lenina spremenili v zbirko dogem, katerih avtentična eksegeza je bila pridržana Stalinu kot pontifex maximus-u marksizma-leninizma-stalinizma. Zato tudi nobena »revolucija« v vzhodnoevropskih državah ni bila avtentična in je bila že vnaprej obsojena na propad.

Lenin je kot vodja revolucionarne partije boljševikov stal novembra (po starem ruskem koledarju oktobra) 1917 pred nemogočo misijo: kako izvesti socialistično revolucijo v eni najbolj zaostalih držav v Evropi? Dobro je namreč poznal Marxova opozorila (za razliko od njegovega naslednika, polpismenega, neizobraženega in nekultiviranega Stalina), da je lahko nasilje le babica revolucije, ne pa njen smisel in vsebina in da so za revolucijo po imanentni logiki kapitalizma »zrele« samo najbolj razvite kapitalistične države.

Na temelju svojih teoretičnih analiz je prišel do spoznanja, da v kolikor so razredni antagonizmi v družbi zaostreni in mednarodne razmere konfliktne, lahko proletarska revolucija računa na uspeh.

Oba pogoja sta bila leta 1917 izpolnjena: razredni antagonizmi so bili v carski Rusiji zaostreni do vrelišča, še posebej od nemirov spomladi tega leta (februarska revolucija). Tudi mednarodne razmere so bile voda na njegov mlin: prva svetovna vojna je trajala že tri leta, vojaki in ljudje v vojskujočih državah, še posebno v Zahodni Evropi, so imeli dovolj vojnih grozot, pomanjkanja in družbenega kaosa. Lenin je verjel, da bo Oktobrska revolucija iskra, ki bo zanetila požar svetovne socialistične revolucije. Ključna pri tem je bila zaradi svoje razvitosti in politične teže Nemčija. Toda Bavarska sovjetska republika je hitro propadla, kot malo kasneje tudi Madžarska republika sovjetov.

S tem je bilo sanj o svetovni revoluciji konec.

Zdaj so bili boljševiki na čistini in so stali pred zgodovinsko dilemo: ali nadaljevati revolucijo in poskušati graditi socializem v izolirani, zaostali državi, obkroženi s sovražnimi imperialističnimi sosedi, ali pa odnehati in se vrniti v uhojene poti demokratičnega parlamentarizma in večstrankarskega predstavniškega sistema.

Lenin je stavil na prvo opcijo. In stavo dobil. Vsaj začasno, za sedemdeset let.

2. LENIN KOT MISLEC IN ČLOVEK

Če bi skušali izdvojiti kakšno potezo Leninovega miselnega in filozofskega profila, bi jaz osebno izdvojil njegovo izjemno uporabo logike in gnoseologije, kar tvori racionalno jedro njegovega duhovnega profila. Tu je morda mesto, da razčistimo neko napačno predstavo o tem, da Leninov racionalizem pomeni utapljanje človekove osebnosti v stroju stroge racionalnosti materialne produkcije, kjer ni prostora za humanost. Lenin se je zavedal, da je ta racionalnost otrok kapitalističnega načina proizvodnje, za katero je že Marx ugotovil, da poraja razmere, kjer se delavec počuti nesvobodnega in odtujenega svojemu bistvu. Zato je nenehno prihajal v idejne spore s Trockim, Buharinom in predvsem s Stalinom, ki so videli ideal sovjetske države v centralnem planiranju, ki ga izvaja Partija kot utelešenje »zgodovinskega uma«.

Ni se boril samo proti izkrivljanju genuinih Marxovih idej o socializmu kot humanizmu znotraj svoje partije, ampak tudi proti njegovim mednarodnim idejnim nosilcem in vsebinam, izraženim v empiriokriticizmu, scientizmu in neopozitivizmu. Srčika njegove kritike je bila obramba humanizma, kot osrednje Marxove preokupacije, brez česar revolucija izgubi svoj raison d’etre, svoj humani smisel. Medtem ko primitivni epigon Stalin verjetno Hegla sploh ni poznal iz prve roke, ga je Lenin studiozno proučeval sredi vihre 1. svetovne vojne. Zapiski tega študija so bili kasneje zbrani v znamenitih Filozofskih zvezkih. To je Lenin v najboljši izdaji: medtem, ko se je večina drugih filozofov in predvsem revolucionarjev ukvarjala s strategijo in taktiko boja, je Lenin sredi kataklizme 1. svetovne vojne študiral Hegla, ne pa morda Clausewitza ali Machiavellija, kot bi bilo samo po sebi razumljivo.

Oborožen s teorijo je Lenin uspešno zavrnil izkrivljeno pojmovanje, da je ruska pot v socializem čisti unikum, popolnoma specifična in zato zanjo marksizem ni uporabljiv (kot so trdili eserji in narodnjaki), zavrnil je levičarstvo (R. LUXEMBURG in K. LIEBKNECHT), ekonomistično-sociologistični pristop »ortodoksnih« (F. MEHRING in K. KAUTSKY), pa tudi hipotezo o »permanentni revoluciji«, ki jo je zagovarjal sicer veliki teoretik in mislec Trocki, še posebej tisti njen del, ki je zahteval, da se proletariat po zmagi obrne proti kmetom in kulakom.

Vse tiste, ki Lenina prikazujejo kot krvavega vodjo Oktobrske revolucije, ki je radikalno obračunal z nasprotniki, naj spomnim na Wellsovo oznako Lenina kot »kremeljskega sanjača« (H. G. WELLS: Russia in the Shadows, 1920), ki sanja o tem, kako zaostalo Rusijo preoblikovati v državo z visoko kulturo in humanimi medčloveškimi odnosi. Štirinajst let kasneje ga je označil ne več za sanjača, ampak za vizionarja in »zares velikega človeka«.

Še nekaj kaže na popolnoma drugo podobo o Leninu, kot jo skušajo prikazati njegovi nasprotniki vseh provenienc. Ne samo, da osebnega življenja skoraj ni imel, bil je vzor skromnosti in humanih medčloveških odnosov. Ni obsojal človeških napak ljudi okoli sebe, ki jih je intelektualno presegal; o njem so rekli sodobniki, da mu nič človeškega ni bilo tuje.²

Ni pa tudi prava slika o Leninu tista o asketu, ki jo je po njegovi smrti skušala plasirati skozi filmske upodobitve in spomine sovjetska propaganda. Užival je skromne radosti življenja, ljubil je preprosto, tiho življenje, bil je navaden, preprost, na videz neopazen »tihi človek«, rad je imel umetnost, predvsem glasbo. Po pričevanju ljudi iz njegovega ožjega kroga je bil absolutno iskren in pošten, njegove sodbe o ljudeh in dogodkih so bile ostre, vendar pravične; bil je »nepopustljiv in zadržan«, dosleden in načelen. Po naravi je bil optimist (sicer sploh ne bi poskušal kaj tako nemogočega, kot je revolucija v zaostali Rusiji!). Njegova ravnanja in dela so bila v skladu s tistim, kar je govoril in oznanjal, kar je lastnost, ki jo lahko iščemo z lučjo pri belem dnevu pri politikih. Ker je bil sam živ zgled vrlin, ki jih je zastopal, mu je to dajalo vso moralno pravico, da je enako terjal tudi od drugih.

Predvsem je pri ljudeh cenil ustvarjalnost in originalnost. Čeprav je bil verjetno najbolj razgledan človek v takratni Rusiji, se je pustil učiti in učil je druge.

Človek, ki je imel neomejeno oblast v državi in čigar beseda je bila zakon, je spal na železni postelji, leta in leta je nosil isto ponošeno obleko in čevlje, ni živel v razkošnem dvorcu, ampak v skupnem bivališču, ki je delilo isti hodnik s sostanovalci. Kakršenkoli privilegij je bil izven njegovega moralno-etičnega horizonta. Knjige si je sposojal v javnih knjižnicah in jih bral ponoči, da ne bi kršil pravila moskovskih knjižnic o vračanju.

Po zmagi revolucije 7. novembra zjutraj je enostavno odkorakal iz dvorca Smolni (sedež revolucije) in se s tramvajem odpeljal do stanovanja prijatelja, da bi se spočil. Ta epizoda odkriva ne samo njegovo skromnost, ampak tudi popolno pomanjkanje zavedanja pri njegovih sotovariših o vrednosti in pomembnosti njegovega življenja, saj ni imel nobenega spremstva.

Bil je filantrop, rad je zahajal med ljudi in bil je izvrsten poznavalec in ocenjevalec njihovih osebnosti. Bil je tedne in tedne potrt, če se je moral raziti s svojimi prijatelji ali sodelavci. Nemška revolucionarka in prodoren mislec Clara Zetkin je o njem zapisala tudi tole: »Kako iskreno in vroče ljubi delovne ljudi, pa obstajajo ljudje, ki imajo tega človeka za hladen razumarski stroj, razumejo ga kot suhega fanatika formul, ki pozna ljudi zgolj kot ‘zgodovinske kategorije’ in se hladno igra z njimi kot z žogicami.« Gorki opisuje prizor, ki sploh ni bil osamljen, ko so v letih hude lakote kmetje pošiljali Leninu pakete s hrano: vedno jih je razdelil otrokom, čistilkam in bolnikom.

Onkraj njegovega razumevanja medčloveških odnosov je bilo kakršnokoli vmešavanje v osebno življenje drugih.

Če vse naštete Leninove osebnostne lastnosti, stil vodenja, komuniciranje s sodelavci in sploh ljudmi obrnete za 180 stopinj, če jih sprevržete v njihova nasprotja – potem dobite moralno-etični in psihološki profil njegovega naslednika – Stalina. Človeka, ki je umazal in korumpiral idejo socializma in marksizma z leninizmom vred za naslednjih sto let.

Toda Leninov koncept humanizma ni bil abstraktni humanizem »pomaganja revežem«, dobrodelnih akcij zbiranja pomoči, usmiljenja do trpečih, bil je usmerjen dosti širše – v osvoboditev človeka izpod nehumanih razmer, ki jih poraja izkoriščevalski kapitalizem. Za ta visoki cilj se je boril celo življenje na več frontah: ekonomski, socialno-politični in vrednostno-normativni. Teoretično je osmislil pot do cilja skozi več faz: najprej odprava vsakršne eksploatacije; zgraditev materialne podstati; na bogati materialni osnovi izgradnja humanih odnosov med ljudmi. Žal mu je uspela le prva faza, pa še ta se je pod Stalinom povampirila v pogosto hujše izkoriščanje in brezpravje, kot je vladalo pred revolucijo.

Leninu kot ideologu revolucije najbolj očitajo, da je hotel izgraditi družbo, kjer bi se posameznik utopil v kolektivu, skratka nehumani kolektivizem (ki ga je kasneje Stalin res poskušal uvesti na silo). Tudi ta očitek ne drži. Za Lenina kolektivizacija ne pomeni subordinacijo individua kolektivu, ampak nasprotno: svoboden razvoj osebnosti v duhu tistega, kar je Marx zapisal v Komunističnem manifestu (»združevanje, v katerem je svobodni razvoj vsakega posameznika pogoj svobodnega razvoja za vse«).

Protislovja med osebnimi in družbenimi interesi bodo ostala še dolgo, svojo ostrino bodo izgubila šele v komunizmu, kjer »pravila skupnega dela preraščajo v navado komunistične discipline in komunističnega dela,« je pisal.

Leninovo razumevanje svobode je bilo podobno kot pri Marxu: vsak ekonomski boj se neizogibno spremeni v politični boj in socialna demokracija mora neločljivo povezati prvo in drugo v razredni boj proletariata.

Njegovo pojmovanje vloge države po revoluciji je bilo v diametralnem nasprotju s tistim, kar se je dogajalo kasneje v stalinizmu. Medtem ko je Lenin menil, da potem, ko ni več razrednega sovražnika, izgine tudi potreba po »posebni sili za represijo« in »v tem smislu začne država odmirati«, je Stalin krepil državo. Kolikor bolj postaja samo izvrševanje funkcij državne oblasti čedalje bolj vseljudsko, toliko manj je potrebna ta oblast. Lenin ni bil utopist in je dobro vedel, da se država ne more ukiniti z dekretom, toda nakazal je smer. V luči razmer pri nas je zabaven tale njegov preblisk: »Proces debirokratizacije pomeni tudi uničenje parlamentarizma in spreminjanje predstavniških ustanov iz brbljalnic v delovne ustanove, ki bodo naučile najširše sloje upravljati družbo.«

Imel je jasno vizijo deprofesonializacije političnih funkcij, kajti, “ko pa se bodo vsi naučili upravljati (do zadnje kuharice, je rekel) in bodo v resnici samostojno upravljali družbeno produkcijo, samostojno uresničevali evidenco in kontrolo, bo nujnost spoštovati enostavna, osnovna pravila sleherne človeške skupnosti, kaj hitro postalo navada.”

Leninov odnos do družine in sploh do razmerja med spoloma je precej drugačen od tistega, ki se običajno prikazuje. Pravi, da se v ljubezni »manifestira ne le tisto, kar je po naravi dano« (biološko), »temveč tudi tisto, kar je prispevala kultura« in interesi družbene celote. Lenin ni bil ne za asketizem ne za »svobodno ljubezen«, kot so mu pogosto neupravičeno očitali. Zapisal je: »ne menih, ne don Juan in tudi ne filistrstvo kot srednja pot.« Jasno je, da se je zavzemal za enakopravnost med spoloma (kar v tistih časih ni bilo samo po sebi umevno!), za zvezo, ki temelji na ljubezni in spoštovanju, brez religioznih in drugih predsodkov.

Bil je proti religiji, kot »eni od oblik duhovnega zatiranja« (»opija ljudstva«)³, vendar ni rušil cerkva in zapiral duhovščine, kot kasneje Stalin. Vedel je namreč, da se religije ne da odpraviti s silo; odpraviti je treba razmere, ki porajajo religijo.

Lenin je v celoti sprejemal Marxovo stališče do religije in ga do revolucije 1917 udejanjal kot vodja boljševikov v programatskih dokumentih in idejnih platformah stranke, kasneje pa kot vodja revolucije v SZ.

Izhajal je iz marksističega videnja človekove dejavnosti, ki se v osnovi deli na:

1. materialna proizvodnjo (materialna baza družbe);

2. organiziranje in usmerjanje družbenih odnosov (pravno-politična superstruktura);

3. duhovno dejavnost v širšem smislu (oblike družbene zavesti).

Religija se je razvila iz magije in je višja oblika družbene zavesti. Medtem ko mag ali vrač meni, da lahko direktno sam izzove nekatere dogodke v realnem svetu s pomočjo svojih magičnih praktik, svečenik verjame, da to lahko stori le indirektno preko angažiranja ‘višjih sil’, boga, bitja.

Izvor vseh religijskih verovanj v ‘višje sile’ in občutek neprestane odvisnosti od njih je človekova odvisnost od realnih, dejanskih naravnih in družbenih sil. Zaradi dejstva, da ne more arbitrarno vplivati nanje v skladu s svojimi željami, jih doživlja kot nekaj izven sebe, nad sabo, alienirane, se jih boji in istočasno išče v njih zaščito pred ‘vsem hudim’. Svoje neuspehe, nesreče, travme in sploh neprijetne dogodke si razlaga kot izraz ‘višje volje’ (božje volje).

Religija je v bistvu izraz globoke človekove želje, da obvlada ta svet, si ga podredi, toda skozi religije ga obvladuje na fantastičen in pasiven način (s kontemplacijo), ne pa dejansko. Religija je izraz pomiritve s tegobami tega sveta in s svojo omejenostjo in odložitvijo ‘odrešitve’ na čas po smrti ljudi pasivizira. To je kvintesenca Marxove metafore o religiji kot opiju ljudstva.

Če sem zapisal, da je Lenin sprejel Marxovo stališče do religije, je jasen tudi njegov odnos do te oblike družbene zavesti.

Prvič je na enem mestu malo obširneje izrazil svoja stališča do religije v članku SOCIALIZEM IN RELIGIJA leta 1905⁴.

V njem poudarja, da “nemoč eksploatiranih razredov v borbi proti eksploatatorjem poraja vero v boljše posmrtno življenje prav tako neizogibno, kot poraja nemoč divjaka v borbi z naravo vero v bogove, hudiče, čudeže itd.”

Nadaljuje Marxovo misel o religiji kot opiju in pravi, da je “religija vrsta duhovnega opoja, v katerem sužnji kapitala utapljajo svojo človeško podobo, svoje zahteve po življenju, ki bi bilo vsaj malo dostojno človeka.”⁵

Sporoča stališče boljševikov, da je zanje religija res zasebna stvar, a “… le v razmerju do države, toda mi nikakor ne moremo šteti religije za zasebno stvar v razmerju do naše lastne Partije. Država se ne sme vtikati v religijo – verske skupnosti ne smejo biti povezane z državno oblastjo. /…/ Kakršnekoli razlike med državljani na temelju njihovih verskih prepričanj so nedopustne./…/ Ne sme biti nikakršnih plačil državni cerkvi, nikakršnih donacij državnih sredstev verskim društvom, ki morajo postati popolnoma svobodne asociacije občanov-istomišljenikov.”⁶

Tako kot Marx se je tudi Lenin zavedal realnih korenin religije, zato je štel za smešne in škodljive vse poskuse (recimo anarhistov), da bi z dekreti prepovedali religijo. Pa ne samo to: svaril je pred sektašenjem nasproti vernim in poudarjal, da v revoluciji borba proti verskemu mračnjaštvu ni primarna. Takole piše: “Bila bi buržoazna omejenost, če bi pozabljali, da je religiozno zatiranje človeštva samo produkt in odraz ekonomskega zatiranja znotraj družbe. Proletariat se ne bo razsvetlil z nikakršnimi brošurami in nikakršno propagando, če ga ne razsvetli njegova lastna borba proti mračnim silam kapitalizma. Enotnost te dejansko revolucionarne borbe zatiranega razreda zaradi graditve raja na zemlji je za nas važnejše kot enotnosti mišljenja o raju na nebu.”⁷

Treba je propagirati znanstveni pogled na svet, “toda to nikakor ne pomeni, da je treba religiozno vprašanje postavljati na prvo mesto, ki mu nikakor ne pripada, da je treba dopuščati drobljenje sil dejansko revolucionarne, ekonomske in politične borbe zaradi tretjerazrednih prepričanj ali fantaziranj, ki hitro izgubljajo vsak politični pomen, ki jih sam tok ekonomskega razvoja hitro pošilja na odpad.”⁸

Bolj sistematično se je vprašanja religije lotil v članku “O STALIŠČU DELAVSKE PARTIJE DO RELIGIJE” 1909.⁹ Takrat se je v t.i. ‘tretji dumi’ vodila žolčna debata o vlogi religije v buržoazni državi (po buržoazni revoluciji 1905).

“Vse sodobne religije in cerkve, vse raznovrstne religiozne organizacije marksizem vedno obravnava kot organe buržoazne reakcije, ki služijo za obrambo eksploatacije in za poneumljanje delavskega razreda.”¹⁰

Piše: “Marksizem je materializem. Kot tak je prav tako neusmiljen sovražnik religije kot materializem enciklopedistov XVII. stoletja ali Feuerbachov materializem.”

Posmehoval se je diletantskim poskusom borbe proti religiji tudi v lastnih vrstah in svaril: “/ … treba se je znati boriti proti religiji, toda za to je treba materialistično¹¹ pojasniti izvor vere pri nas. Borbo proti religiji ni treba omejevati na abstraktno-ideološko propagando, ni je treba reducirati na njo, to borbo je treba povezati s konkretno prakso razrednega gibanja, usmerjenega na odpravo družbenih korenin religije.”

Ko se sprašuje, zakaj religija tako trdovratno in tako masovno persistira med delavci in kmeti, zavrača buržoazne fraze tipa: ‘zaradi zaostalosti ljudi’, ki vodijo v akcije tipa: “Dol z religijo, živel ateizem, širjenje ateističnih pogledov je naša glavna naloga.” Imenuje ga ‘kulturnjaštvo’, je plitvo in ne pojasnjuje korenin religije na materialističen način.

“Strah je ustvaril bogove. Strah pred slepo silo kapitala, ki je slepa, ker je ljudske množice ne morejo predvideti, sila, ki proletarcu in drobnemu lastniku na vsakem koraku v življenju preti, da mu bo prinesla in mu prinaša “nepredvideno”, “nepričakovano”, slučajno” osiromašenje, propad, preobrazbo v berača, pavperja, prostitutko, ki prinaša smrt zaradi lakote – to so korenine¹² sodobne religije, ki ga materialist predvsem in nad vsem mora imeti v vidu, če noče postati materialist nižjega ranga. Nikakršna prosvetiteljska knjiga ne bo izkoreninila religije iz množice preplašenih s kapitalističnim suženjstvom, ki so odvisni od slepih rušilnih sil kapitalizma, vse dokler se te množice same ne naučijo, da se skupno, organizirano, plansko in zavestno borijo proti tem koreninam religije, proti vladavini kapitala¹³ v vseh oblikah.”

Ko je po revoluciji 1917 postal nesporni vodja partije in države, je tudi v praksi izvajal do religij politiko, ki jo je osmislil teoretično.

Najprej je z dekretom iz 1918 odvzel ruski pravoslavni cerkvi (RPC) status državne cerkve, status pravne osebe in konfisciral njeno premoženje ter prepovedal pridobivanje novega. Z istim dekretom je pope izgnal iz vseh šol (tako javnih kot privatnih) in RPC odvzel privilegiran status, ki ji je omogočal posebno tesne vezi z državo. RPC je javno pozvala na nespoštovanje dekreta in se odkrito uprla oblastem. Šla je celo tako daleč, da je moskovski patriarh Tihon januarja 1918 ekskomuniciral celotno sovjetsko vodstvo. Odziv boljševikov na takšno odkrito sabotiranje sprejetih pravnih aktov je bil hiter in oster: zaprli so stotine klerikov in v letu dni so dosledno izvedli nacionalizacijo cerkvenega premoženja.

Lenin je ljubil in cenil umetnost, vendar seveda kot revolucionar, ki je vodil revolucijo, ni imel časa, da bi se ji posebej posvečal. Lunačarskemu je nekoč rekel: »Hudo mi je bilo, ker nisem in ker ne bom imel časa, da bi se ukvarjal z umetnostjo.« Zavedal se je svojih deficitov in mu ni padlo na pamet, da bi kompetentno sodil o umetniških delih, dajal zavezujoča mnenja ali počel neumnosti, ki jih je kasneje počel neizobraženi in primitivni Stalin, ki je ‘vedel’ vse o vsem. Leninu ne moremo očitati vulgarizacije umetnosti v smislu, da jo je treba profanirati, da bi jo razumele množice; obratno, množice je treba kulturno dvigniti, da bodo razumele umetniške izpovedi, je zahteval. Bil je proti elitizmu pa tudi proti profaniranju umetnosti v stilu ‘kruha in iger’ in je pripomnil, da si »naši delavci zaslužijo kaj več kakor igre, pridobili so si pravico do resnično velike umetnosti, vendar seveda s pogojem, da je vprašanje kruha rešeno.«

Gotovo je, da za časa njegovega življenja ni prišlo do takšnih deviacij v obravnavanju umetnosti, kot je socrealizem, ki je bil le lakirovka obstoječe socialistične stvarnosti in do intervencij nekompetentnih aparatčikov v svobodo umetniške ustvarjalnosti. Ni naključje, da ogromen umetniški potencial ruskih ljudi ni dal pod Stalinom niti enega svetovno pomembnega umetniškega dela. Stalin ni uničeval ljudi samo fizično, kastriral jih je tudi duhovno za 60 let.

Če sodimo ljudi po delih, ne po besedah, lahko brez pretiravanja rečemo, da je bil Lenin s svojim življenjem brez škandalov, madežev in padcev eden največjih humanistov. Komunizem je Lenin pojmoval kot konkretno aktivistični humanizem. Visoke moralno-etične kvalitete (kakršne so bile lastne njemu in njegovim najožjim sodelavcem, brez Stalina, seveda!), skupaj s permanentnim družbenim nadzorom, je videl kot branik pred razdiralnimi deformacijami voditeljev in celotnih vodstev, ki bi pripeljale do tega, da bi se revolucionarni boj sprevrgel v boj za ozke interese klik in posameznikov. Kot bomo videli v nadaljevanju, se je Lenin zavedal realne nevarnosti takšnega razvoja dogodkov in jih skušal preprečiti, toda prehitela ga je bolezen in smrt.

Kot je pokazala zgodovina, so se njegove najhujše more uresničile v najbolj pošastni obliki.

3. VODJA REVOLUCIJE

Po pravici nekateri štejejo Lenina za najbolj sposobnega vodjo oborožene revolucije, kar jih poznamo.

Menim, da je to lahko postal, ker je bil antidogmatik. Ni sprejemal Marxovih del kot dogme, kot nekaj končnega in nespremenljivega. Uporabil jih je kot temelj, na katerem je gradil in to v vseh treh smereh: v filozofiji, ekonomiji in sociološko-političnem delu.

Lenin se je skrbno teoretično pripravil na vlogo vodje Oktobrske revolucije. Njegovo izhodišče je bilo, da je politična linija marksizma kot svetovnega nazora proletariata in teoretične osnove socialistične humanizacije človeških odnosov »neločljivo povezana z njegovimi filozofskimi temelji.«

V največjih knjižnicah po Evropi je kot politični emigrant opravil temeljit študij filozofije.

Medtem ko so bili eserji (socialni revolucionarji) in menjševiki¹⁴ zadovoljni z rezultati februarske revolucije, saj je odnesla carja in se je pričela vzpostavljati buržoazna demokracija, je bil Lenin na temelju svojih analiz drugačnega mnenja. Proti svojim stališčem je imel mnogo nasprotnikov, tudi v svojih vrstah. Menili so, da je treba začasno vlado eserja Kerenskega kritizirati, ne pa rušiti, niso verjeli v možnost revolucije v izolirani državi. Stalin je bil do sredine aprila 1917 samo za pritisk na vlado z demonstracijami in za paktiranje z menjševiki.

Lenin še iz tujine meri pulz revolucionarnega vrenja v domovini in ga analizira v znamenitih ‘Pismih od daleč’. V njih je odločen in za večino svojih partijskih tovarišev preveč radikalen: »Popolno nezaupanje, nikakršna podpora vladi; posebej je sumljiv Kerenski; oboroževanje proletariata – edina garancija, nujne volitve v Petrograjsko dumo, nikakršnega zbliževanja z drugimi partijami«, je pisal. Zavedal se je posledic drobnoburžoaznih iluzij in vdora v partijo sicer dobrodušnih, a neukih ljudi s svojim nalezljivim patriotičnim entuziazmom. Plaval je proti toku, skoraj edini je razumel logiko revolucije. Medtem ko so drugi verjeli, da mora proletariat postati večina in da bodo šele takrat zreli pogoji za revolucijo, je Lenin brezkompromisno in trdoglavo trdil: »Kdor pričakuje ‘čisto’ socialno revolucijo, ta je ne bo nikoli dočakal. Ta je revolucionar le v besedah, ki ne razume dejanske revolucije.« Govoril je, da bo člen v imperialistični verigi počil prav na ulicah Petrograda in Moskve.

Medtem ko je štel diktaturo proletariata za skupno vsem socialističnim revolucijam, je bil daleč od tega, da bi vsiljeval ruske izkušnje drugim, kar je pozneje počel Stalin.

Še na 6. kongresu v začetku julija 1917 je Buharin dvomil, da bodo kmetje podprli revolucijo, Preobraženski pa je ponavljal tezo o nemožnosti revolucije v eni državi.

Med julijem in septembrom 1917 je revolucija dozorela. Iz ilegale jo Lenin usmerja s članki (posebej je pomemben ‘Katastrofa, ki grozi in kako se boriti proti njej’ iz septembra). Medtem ko se na julijskih demonstracijah še ni postavljalo vprašanje prevzema oblasti, Lenin zdaj lansira parolo: ‘Vsa oblast sovjetom! Dol z začasno vlado!’ Stvari se naglo radikalizirajo. Politika se preseli na ulico, ta pa po pravilu vodi anarhistično politiko. Zdaj se je pokazal Leninov voditeljski genij, ko je stihijsko nezadovoljstvo množic usmerjal in ga preoblikoval v materialno moč revolucije. Spoznal je, da logika revolucije ne trpi »igre s formalnostmi«, kot je imenoval prepire okoli začasne Dume. Ni bil a priori proti kompromisom, sprejemal pa je samo take, ki ne rušijo samih temeljnih ciljev revolucije. V teh turbulentnih in usodnih dneh ni bilo nikogar drugega, ki bi znal tako ostro ločiti iluzije neizživete mase v formalno demokracijo od moči Partije, ki ima jasen cilj. Pristajal je tudi na ceno državljanske vojne, rekoč, da se stvarne bitke ne dobivajo med parlamentarci, ampak v realnih borbah.

Vedeti moramo, da sovjeti v tistih časih niso bili povsod – pa niti pretežno – v rokah boljševikov, zato so prevladovale težnje, da se počaka na Ustavodajno skupščino. Potem, ko je izvedel, da vlada namerava Petrograd predati sovražniku, Lenin zahteva vso oblast sovjetom, ne glede na to, ali imajo v njih boljševiki večino in poziva na vstajo v Petrogradu. Celo večina boljševikov je kolebala in se zavzemala, da dileme okoli prevzema oblasti reši kongres sovjetov. V pismu CK z dne 1. 10. 1917 Lenin takšne ideje označi za »otroško igro s formalnostmi«, ki je enaka izdaji revolucije.

Čas se je v oktobru zgostil, dogodki se odvijajo bliskovito in tu je Lenin ponovno pokazal ves svoj voditeljski genij. »Da bi uspela«, pravi, »se mora vstaja opirati ne na zaroto, ne na partijo ampak na najnaprednejši razred. To je prvo. Vstaja mora sloneti na revolucionarnem poletu naroda. To je drugo. Vstaja se mora opreti na takšen prelom v zgodovini vse močnejše revolucije… ko so kolebanja v vrstah sovražnika in vrstah šibkih, nedoslednih, neodločnih prijateljev revolucije najmočnejša. To je tretje.«

Tu je morda mesto, da omenim zanimiv dogodek, ki osvetljuje Leninov značaj bolj kot dolgi opisi.

Ko je bila na CK RSDDP(b) 24. oktobra (po našem koledarju) izglasovana resolucija o oboroženi vstaji, sta člana CK, nasprotnika oborožene vstaje Kamenjev in Zinovjev, objavila svoje nestrinjanja z resolucijo v izvenpartijskem listu »Novaja žizn« (Novo življenje) in s tem razkrila sovražniku boljševiške nakane. Ker CK ni sledil njegovemu predlogu po njuni izključitvi iz partije, je Lenin v pismu Sverdlovu zapisal: »Če vi (+Stalin, Sokolnikov in Džerzinski) v zvezi s primerom Zinovjeva in Kamenjeva zahtevate kompromis, podajte proti meni predlog, da se primer preda partijskemu sodišču.« Kljub temu, da je šlo za veleizdajo, ki bi lahko ogrozila revolucijo, ni proti njima razen partijske sankcije podvzemal drugih in je do smrti sodeloval z njima in jima zaupal najvišje položaje v partiji in državi. Takšen je bil Lenin. Pod Stalinom so za dosti minornejše prekrške najbolj vdani revolucionarji končali pred strelskim vodom.

Pismo članom CK, napisano na predvečer revolucije dne 24. oktobra (6. novembra po našem koledarju), nam odkriva več stvari. Prvič, je dokument o dramatičnosti trenutka, ko je bilo na kocki vse. Drugič, kaže na Leninovo pravilno presojo položaja »v hodu«, v realnem času, ko ni časa za konsultacije in študij iz časovne retrospektive. Tretjič, odkriva nam Leninov nenadkriljiv smisel za strategijo, taktiko in metode revolucionarnega boja.

Za okus bom navedel nekaj odlomkov iz tega slavnega dokumenta.

Tovariši!

Te vrstice vam pišem štiriindvajsetega zvečer¹⁵; situacija je neverjetno kritična. Jasno je kot beli dan, da je zdaj vsako oklevanje z vstajo dejansko isto kot smrt.

Z vsemi silami se trudim, da prepričam tovariše, da zdaj vse visi na nitki, da so na dnevnem redu vprašanja, ki jih ne rešujejo konference, niti kongresi (pa čeprav kongresi sovjetov), ampak izključno narodi, boj oboroženih množic.

/…/ Za vsako ceno je treba danes zvečer, ponoči aretirati vlado, potem ko bodo razoroženi (poraženi, če se bodo upirali) junkersi¹⁶ itd.

Ne sme se čakati! Lahko izgubimo vse!

Prevzeti oblast takoj – pomeni obraniti narod (ne kongres, ampak narod, vojsko in kmete v prvem redu) pred vlado Kornilova, ki je nagnala Verhovskega in skovala drugo Kornilovo zaroto. /…/

Vsi rejoni, vsi polki, vse sile se morajo nemudoma mobilizirati, da tako pošljejo delegacije v Vojnorevolucionarni komite, v CK boljševikov in da uporno zahtevajo: v nobenem primeru ne puščati oblast v rokah Kerenskega in komp. do petindvajsetega, nikakor; stvar se mora odločiti ta večer ali ponoči.

Zgodovina ne bo oprostila revolucionarjem, ki bi lahko zmagali danes (in gotovo bodo zmagali danes), a so tvegali da do jutri izgube mnogo, tvegali, da izgube vse.

/…/

Bilo bi usodno ali pa čisti formalizem čakati na negotovo glasovanje 25. oktobra (7. 11.); narod ima pravico, dolžan je, da takšna vprašanja rešuje s silo, ne pa z glasovanjem; narod ima pravico in je dolžan, da v kritičnih trenutkih revolucije daje smer svojim predstavnikom, pa celo svojim najboljšim predstavnikom, ne pa, da jih čaka.

To je pokazala zgodovina vseh revolucij in zločin revolucionarjev bi bil brezmejen, če bi zamudili trenutek, a vedeli so, da je od njih odvisna rešitev revolucije, predlaganje miru, rešitev Petrograda, rešitev ljudi pred lakoto, izročitev zemlje kmetom.

Vlada koleba. Treba jo je dotolči za vsako ceno!

Oklevanje v akciji je isto kot smrt.«

Premišljeno tveganje se je izplačalo. Leninove analize so se pokazale še enkrat za pravilne. Naslednji dan je zmagala Oktobrska revolucija.

Takšno načelno in na analizah dejanskega stanja in okoliščin temelječe vodenje vstaje je pripeljalo do zmage revolucije in 7. novembra je lahko objavil: «Začasna vlada je padla. Državna oblast je prešla v roke organa Petrograjskega sovjeta delavskih in vojaških deputatov – Vojnorevolucionarnega komiteja … Stvar, za katero se je narod boril: neodložljivo predlaganje demokratskega miru, ukinitve fevdalne lastnine nad zemljo, delavsko kontrolo nad proizvodnjo, ustanovitev sovjetske vlade, ta stvar je zagotovljena.«

Lenin postane prvi predsednik vlade (Sovjeta narodnih komisarjev, SOVNARKOMA). Zdaj se je lotil ustvarjanja in krepitve sovjetske države, izgradnje socialistične družbe, obrambe domovine pred notranjimi in zunanjimi sovražniki.

Kako so se usodni in zgodovinski dekreti, ki so preobrazili največjo državo na svetu (in ki jih je pisal lastnoročno Lenin) razlikovali od dolgoveznih, nerazumljivih in patološko hipertrofiranih pravnih tekstov, ki jih skoraj sto let kasneje producira naša legislativa, bom pokazal na primeru dekreta o zemlji in dekreta o miru, ki sta svetovnozgodovinskega pomena!

Dekret o zemlji (sprejet 8. novembra 1917) ima štiri (!) točke. Prva se glasi: »Fevdalna lastnina na zemlji se ukine takoj in brez kakršnekoli odkupnine.« S to potezo peresa so dobili ruski mužiki 163 milijonov hektarov zemlje!

Dekret o miru ima tri (!) strani. Zanimiv je tale odstavek: »Vlada ukinja tajno diplomacijo in s svoje strani izraža trden namen, da vodi vse pogovore popolnoma javno pred celim narodom ter pristopa takoj k popolni objavi tajnih sporazumov, ki jih je vlada fevdalcev in kapitalistov ratificirala in sklenila od februarja do 25. 10. 1917. Vsa določila tajnih sporazumov, kolikor služijo – kot je bilo v večini primerov – pridobivanju koristi in privilegijev ruskih fevdalcev in kapitalistov, ohranjanju ali povečanju velikoruskih aneksij, vlada proglaša brezpogojno in takoj, kot razveljavljena.«

Lenin je dobro poznal pomen bank za nacionalno gospodarstvo, pa tudi okoliščino, da je Pariška komuna 1871 propadla prav zaradi tega, ker ni takoj nacionalizirala bank, zato napake mlada sovjetska država ni smela ponoviti. Tik pred koncem leta 1917 so bile z dekretom podržavljene vse banke (katerih kapital je presegal 5.000 rubljev ali mesečni dohodek 500 rubljev). Hkrati s podržavljenjem je anuliral vse notranje in zunanje dolgove.

Tej nacionalizaciji je sledilo podržavljenje velikih podjetij, železnic, pomorskega in rečnega prometa.

Leninov stil vodenja revolucije je bil čisto nasprotje Stalinovemu. Lenin je bil pogosto tarča napadov na partijskih kongresih, vendar nikoli ni izvajal nobenih represalij proti kritikom. Odločali so z majorizacijo in večkrat je ostal v manjšini. Še pred revolucijo, ko je v vodstvu partije bil preglasovan o zanj in za partijo zelo pomembnem vprašanju, je enostavno dejal, da bo izstopil iz partije in ustanovil svojo. Njegova metoda je bila prepričevanje, zmagoval je močjo argumentov, ne z argumentom moči, kot kasneje Stalin.

Čeprav so delali velike napake v usodnem letu 1917, je Kamenjevu, Zinovjevu in drugim pristašem »desne opozicije« te grehe tovariško oprostil, leto dni kasneje pa Buharinu in »levi opoziciji«. Ni bilo nobenih sankcij. Dve leti kasneje je ponudil roko sprave t.i. »delavski opoziciji« pod vodstvom Šljapnikova in Kollontajeve; zahteval je le, da se odrečejo svojih zastranjevanj, kar so tudi storili. Ko se je proti koncu leta 1922 v politbiroju pojavilo vprašanje Leninovega nasledstva, mu ni bilo treba ustanavljati svoje frakcije, ker si je s svojo avtoriteto in močjo prepričevanja vedno zagotoviti večino za svoje predloge.

Čeprav je Trocki večino časa do začetka leta 1917 preživel izven Rusije in so njegova stališča bila neredko nasprotna Leninovim, saj je pripadal menjševikom, ga je maja 1917 Lenin brez pogojev povabil v boljševiško partijo in mu ponudil vodilne položaje. Preprosto je pozabil na stare spore in razhajanja.

Kaj takega je bilo za časa Stalina nezamisljivo.

Dvajset let kasneje, ko je bil že trdno v sedlu, je Stalin obglavil Rdečo armado tik pred napadom Hitlerjevih hord na Sovjetsko zvezo (SZ). Brez razloga je dal pobiti tri od petih maršalov, 13 od 15 komandantov armad, 8 od 9 admiralov, 50 od 57 poveljnikov korpusov, 154 od 186 divizijskih poveljnikov, 16 od 16 armadnih komisarjev in 25 od 28 komisarjev korpusov.

Usoda 24 članov leninskega CK, izvoljenih na kongresu partije leta 1917, ki so na svojih ramenih nosili vso težo revolucije, je bila naslednja:

1. Lenin umrl

2. Kamenjev ustreljen

3. Trocki umorjen po Stalinovem ukazu

4. Stalin

5. Zinovjev ustreljen

6. Sverdlov umrl

7. Nogin umrl

8. Rikov ustreljen

9. Buharin ustreljen

10. Bubnov ustreljen

11. Uricki ubit po Stalinovem ukazu

12. Miljutin ustreljen

13. Kolontajeva umrla

14. Krestinski ustreljen

15. Aretm umrl

16. Dzeržinski umrl

17. Jofe samomor pod pritiskom

18. Muralov ustreljen

19. Sokolnikov dolgo zaprt v GULAGU

20. Smiljga ustreljen

21. Šaumjan ustreljen

22. Berezin ustreljen

23. Stasova zaprta

24. Lomov ustreljen

Leninova žena Krupska je leta 1927 izjavila: »Če bi Ilič danes še živel, bi ga Stalin gotovo vtaknil v ječo.«

Da bi dobili medlo sliko strahotne razsežnosti Stalinovih čistk, so ilustrativni tile podatki:

Iz zanesljivih virov, objavljenih po razpadu SZ leta 1990, lahko razberemo, da je bilo pobitih 800.000 zapornikov, okoli 1,7 milijonov žrtev je bilo v Gulagih in kakšnih 390.000 žrtev med prisilnimi preseljevanji kulakov – kar znese skupaj kakšnih 3 milijone uradno zabeleženih žrtev.

Samo med 2. svetovno vojno so sile NKVD postrelile 158.000 svojih vojakov, ki so jih obdolžili dezerterstva!

Če seštejemo vse žrtve, za katere je kriv Stalin v času svoje strahovlade, pridemo do grozljive številke 20 milijonov. To je tako, kot bi pobili vse prebivalce bivše Jugoslavije .…

Še za časa njegovega življenja, ko je bil Lenin hudo bolan, so se začeli boji za oblast. Najprej so Zinovjev, Kamenjev in Stalin ustanovili triumvirat proti Trockemu. Oba sta to katastrofalno odločitev plačala z glavo – pa tudi Trocki.

Danes se pogosto postavlja vprašanje, ali bi bilo drugače, če bi Lenin še živel, recimo deset let? To so retorična vprašanja, ki nimajo odgovora. Če pa kljub temu tvegam odgovor, bi dejal, da bi verjetno šel razvoj v SZ po drugi poti. Morda bi na koncu revolucija vseeno doživela svoj termidor, toda prepričan sem, da bi bilo manj nedolžnih človeških žrtev in sploh trpljenja ruskih ljudi.

4. NAPAKE IN STRANPOTI

Po moji oceni je bila največja in usodna napaka Lenina ravnanje v zvezi s Stalinom.

Prvič je naredil napako, ko ga je predlagal za generalnega sekretarja VKP (b) leta 1922. Sprva je bila ta administrativna funkcija relativno nepomembna, toda lokavi in z močjo obsedeni Stalin jo je spremenil v najmočnejšo funkcijo ne samo v partiji, ampak tudi v državi. Tako je začel nastavljati svoje podrepnike in zaveznike na pomembne položaje v partijskem aparatu, kar se je kasneje v frakcijskih bojih za oblast pokazalo kot odločilno.

Druga napaka je bila, da ga je predlagal za komisarja za narodnosti, kjer se je pokazal nasproti narodnostim v SZ za večjega velikorusa in šovinista od vseh pravih Rusov.

To je že hitro obžaloval, saj se je Stalin pokazal kot povsem neprimeren za to funkcijo zaradi svoje grobosti in netolerantnosti. Kaplja čez rob Leninove potrpežljivosti je bil incident ob t.i. »gruzijskem vprašanju«.

V gruzijski partiji je prišlo do notranjih nesoglasij in iz Moskve so poslali v Gruzijo partijsko komisijo, da zadevo razišče. V komisiji so bili Stalin, Dzeržinski in Ordžonikidze. Lenin je bil ogorčen nad grobostjo (Ordžonikidze je celo udaril enega od funkcionarjev gruzijske partije) in šovinističnim obnašanjem članov komisije, predvsem Stalina.

Kljub prepovedi zdravnikov se je Lenin osebno pozanimal za incident in v tej zvezi napisal za plenum CK RKP (b) tole pismo:

L. D. TROCKEMU

Strogo zaupno

Osebno

Spoštovani tovariš Trocki!

Nujno vas prosim, da prevzamete obrambo gruzijskega primera pred CK Partije. Zdaj stvar s ‘preganjanjem’ urejata Stalin in Dzeržinski, tako da se ne morem zanesti na njuno nepristranskost. Ravno nasprotno! Če bi Vi hoteli prevzeti njihovo obrambo, bi bil miren. Če Vi iz kakršnihkoli razlogov ne boste privolili, mi vrnite vse dokumente. To bom štel za znak, da se ne strinjate z menoj.

Z najboljšimi tovariškimi pozdravi Lenin

Dve podrobnosti padeta pazljivemu bralcu v oči pri tem (in ostalih pismih, ki jih navajam). Prva je vljudno, spoštljivo naslavljanje z »Vi«, kar je malo neobičajno za komuniciranje med partijskimi tovariši. In druga je ton pisem, ki jih je Lenin pisal večini ostalih najožjih sodelavcev. Ta je opazno bolj tovariški in prisrčen, kot pa kadar se je obračal na Stalina.

Tretjič pa je usodno napako storil, da ni dosledno poskrbel, da bi Stalina odstranili z vplivnega mesta generalnega sekretarja CK. Proti koncu svojega življenja, ko je bil Lenin že hudo bolan, ga je vedno bolj skrbela usoda revolucije in trenja v vodstvu partije.

Z nelagodjem in čedalje večjim strahom je gledal, kako si brezobzirni, surovi in nekultivirani primitivec iz Gruzije pridobiva neomejeno moč v partiji in s tem v državi.

Da bi ga odstranil iz vodstva KP in sploh od vzvodov oblasti, je že hudo bolan od 23. do 26. decembra 1922 narekoval iz postelje svojima tajnicama Mariji Volodič in Lidiji Fotijevi »Pismo kongresu«, ki je danes poznano v zgodovinopisju kot »Leninov testament«. »Dodatek k Pismu z dne 24. decembra 1922« pa je narekoval šele 4. januarja 1923. To sta izredno pomembna politična dokumenta in imata ne samo zgodovinski, ampak tudi načelen pomen za nadaljnji tok dogodkov v SZ, za metode vladanja in smeri razvoja sovjetske družbe.

Prvo »Pismu kongresu« je bilo poslano Stalinu 23. decembra 1922, kot je zabeleženo v »Knjigi registracije pisem, zapisov in nalogov V.I. Lenina«. Stalin se je toliko bal teh pisem zaradi Leninovih ocen, ki so bile zanj porazne, da jih je skril pred kongresom KP. V uradnih zapisnikih sej Politbiroja in CK ni o teh pismih zabeleženega ničesar.

Dodatek z dne 23. in 24. decembra 1922 in 4. januarja 1923 s karakteristikami članov CK je Leninova žena N. K. Krupska po njegovi izrecni zahtevi predala članom CK šele po njegovi smrti 18. maja 1924., nekaj dni pred XIII. kongresom RKP (b). V zapisniku o predaji teh dokumentov je Krupska med drugim zapisala: »Med neobjavljenimi zapiski so zapiski od 24. do 25. decembra 1922 in z dne 4. januarja 1923, ki vsebujejo osebne karakteristike nekaterih članov CK. Vladimir Ilič je izražal veliko željo, da se s temi zapiski po njegovi smrti seznani naslednji partijski kongres.

N. Krupska «.

Plenum CK, ki je bil 21. maja 1924, je potem, ko je poslušal poročilo komisije za sprejem Leninovih spisov, sprejel naslednji sklep: »V skladu z željo Vladimirja Iliča je treba s temi dokumenti seznaniti delegacije na kongresu s pripombo, da se ti dokumenti ne smejo razmnoževati, njihovo vsebino pa bodo delegacijam prenesli člani komisije po prejemu Iličevih spisov.«

Stalin je poskrbel, da Leninova želja ni bila spoštovana. Kongres je na njegov predlog sprejel sklep, da se pisma ne objavljajo z abotno obrazložitvijo »ker so bila namenjena kongresu in niso predvidena za tisk.«

To je notorna laž, saj je Lenin izrecno zahteval, da se pisma objavijo in da se z njimi seznanijo vsi delegati XIII.kongresa. Stalin, ki je bil po Leninovi smrti trdno v sedlu, je nenadoma spoznal, da po njem sega dolga Leninova roka še iz groba. Njegova usoda je visela na nitki. Ustanovljena je bila posebna komisija CK (Kamenjev, Zinovjev, Smirnov, Kalinin in Radek ), ki je imela nalogo, da odloči, kaj z Leninovim testamentom. Stalin je bil seveda proti objavi. Neverjetno, toda podprli so ga vsi. Bajanov, eden od njegovih sekretarjev je kasneje opisal zgodovinski dogodek takole: »Vseh navzočih se je polastila mučna zadrega. Stalin, ki je sedel na stopnicah govorniške tribune, se je počutil majhnega in ničevega. Čeprav se je znal obvladati, je bilo videti na njegovem obrazu, da se zaveda, da gre za njegovo usodo.«

Sklenjeno je bilo, da testamenta ne bodo prebrali na kongresu. Ironija usode je, da je dal Stalin veliko večino tistih, ki so ga usodno podprli na tej seji, kasneje pobiti. Edina ženska, ki se je po moško borila za objavo, je bila Krupska. Na avdienci pri Stalinu mu je jezno očitala, da je testament zatajil. Mehlis (kasneje šef politične uprave Rdeče armade) in Sircov (vodja orgbiroja KP) sta prisostvovala temu srečanju. Mehlis je kasneje povedal, da je Krupska Stalina glasno nadrla: »Svarim vas! Če ne boste dovolili branje dokumenta na partijskem kongresu, ga bom sama objavila! Jaz sem izvrševalec oporoke! Moram izpolniti nalogo, ki mi jo je Lenin zaupal na smrtni postelji!« Stalin ni črhnil nobene. Šele ko je odšla, je izbruhnil v ploho kletvic.

Krupska žal ni nikoli uresničila svoje grožnje.

Ali moram posebej zapisati, da je Stalin dal umoriti obe priči tega dogodka: Mehlisa in Sircova?

Pisma je objavil časopis Komunist v svoji 9. številki kot posebno prilogo šele leta 1956 po XX. kongresu KP SZ, se pravi z več kot 30 letno zamudo! Svetovna javnost pa se je z njimi seznanila že leta 1924 in sicer v knjigi »Since Lenin died« Maxa Eastmana.

Skrivanja in laži pa niso motile Stalina, da ne bi uporabljal neprijetnih opisov Trockega, Kamenjeva, Zinovjeva Buharina in ostalih v njegovem obračunu z njimi.

Ker Dokumenti pri nas še niso bili v celoti objavljeni, navajam v nadaljevanju nekaj najbolj zanimivih odlomkov.

PISMO KONGRESU:

»Predvsem predlagam, da se poveča število članov CK na več desetin ali celo do sto. Mislim, da bi pri poteku dogodkov, ki ne bi bili povsem ugodni za nas (tudi s tem moramo računati), našemu CK pretile velike nevarnosti, če ne bi izvedli takšne reforme.«

»Nadalje želim predlagati kongresu, da bi ob določenih pogojih dal sklepom GOSPLANA zakonodajni značaj in v tem pogledu do določene meje in pod določenimi pogoji ugodil željam tovariša Trockega.«

Tole pa je Leninova karakteristika Stalina, zaradi katere je 30 let skrival pred svojo javnostjo Leninovo oporoko :

»Ko je tovariš Stalin postal generalni sekretar, je osredotočil v sojih rokah neizmerno oblast in nisem prepričan, da jo bo vedno znal zadosti preudarno uporabljati. Na drugi strani pa tovariša Trockega ne odlikujejo samo odlične sposobnosti/…/. Osebno je on morda najsposobnejši človek v sedanjem CK, pa tudi človek, ki je pretirano samozavesten in je preveč zaverovan v čisto administrativno plat zadeve.«

Še bolj uničujoč in porazen pa je opis Stalinovih osebnih potez v DODATKU z dne 24. decembra 1922, kjer Lenin ugotavlja:

»Stalin je preveč surov in ta napaka, ki jo je mogoče prenašati med komunisti in v občevanju med nami, bo postala nevzdržna pri človeku na položaju generalnega sekretarja. Zato predlagam tovarišem, da razmislijo, na kak način bi premestili Stalina s tega položaja (poudarek moj) in o postavitvi na njegovo mesto drugega človeka, ki bi imel pred tovarišem Stalinom samo to prednost, da bi bil strpnejši, lojalnejši, vljudnejši in pozornejši do tovarišev, manj muhast, itd. Ta okoliščina se utegne komu zdeti kot nepomembna malenkost. Toda, če hočemo preprečiti razkol, če upoštevamo, kar sem napisal prej o medsebojnem odnosu Stalina in Trockega, menim, da to ni malenkost, ali pa je takšna malenkost, ki lahko dobi odločilen pomen.

Lenin

Zapisala L. F.

4. januarja 1923«

Še enkrat je imel Lenin prav. Vse njegove najhujše nočne more v zvezi s Stalinom so se uresničile.

Bolj ko se je bližala smrt, bolj se je Lenin razhajal s Stalinom, ne samo kot politikom in soborcem ampak tudi kot človekom. Njegov analitični genij je anticipiral poznejši razvoj dogodkov.

Stalin si je namreč samovoljno lastil vse več pravic pri odločanju o tem, koliko lahko Lenin zaradi svoje bolezni še sodeluje pri vodenju države in partije. Vedno bolj ga je načrtno izoliral in odrival od vsakodnevnih strateških odločitev in si jih prisvajal sam.

Ko je Lenin zdiktiral svoji ženi (po odobritvi zdravnikov!) 21. decembra 1922 kratko pismo Trockemu, je Stalin (ki ga je Plenum CK pooblastil za nadzor spoštovanja režima, ki so ga za Lenina predpisali zdravniki) po telefonu poklical Krupsko, Leninovo ženo in jo grobo oštel in ji grozil s Kontrolno partijsko komisijo. Krupska je o tem 23. decembra s pismom obvestila Kamenjeva.

Ko je za prostaški izpad povedala možu, je Lenin nemudoma napisal Stalinu tole pismo, datirano 5. marca 1923¹⁷. Pismo se glasi:

Tovarišu Stalinu!

Strogo zaupno

Osebno

Kopija tovarišema Kamenjevu in Zinovjevu

Spoštovani tovariš Stalin!

Dovolili ste si, da ste na nesramen način poklicali mojo ženo po telefonu in jo zelo grobo ozmerjali. Čeprav Vam je dala besedo, da bo pozabila, kar ste ji rekli, sta kljub temu za ta dogodek od nje izvedela Kamenjev in Zinovjev. Ne nameravam tako na hitro pozabiti tega, kar je bilo storjeno proti meni, odveč pa je poudarjati, da smatram vse, kar je bilo storjeno proti moji ženi, bilo storjeno tudi proti meni. Zato Vas prosim, da sami presodite ali se strinjate s tem, da boste svoje besede preklicali in se opravičili, ali pa boste raje pretrgali odnose z nama.

S spoštovanjem Lenin

5. marec 1923. leta

To je bilo predzadnje pismo, ki ga je Lenih narekoval.

++++++++++++++++

Še eno epizodo iz Leninovega življenja moram omeniti, ker jo mnogi štejejo med njegove napake. Govorim seveda o krvavem zatrtju upora Kronštadskih mornarjev.

Kronštadt je bil glavno pomorsko oporišče mlade sovjetske republike kakšnih 55 km od Petrograda in je branil pomorski dostop do njega. Ozadje upora je bilo ekonomsko (kot je vedno, v skladu z marksistično doktrino).

Leta 1921 je že tri leta divjala državljanska vojna, industrijska proizvodnja je drastično padla (recimo v rudnikih in tovarnah je dosegala le 20 % predvojne, proizvodnja bombaža 5 %, železa pa le 2 %). Tudi kmetijska proizvodnja je bila prepolovljena, v letu poprej pa je bila še strašna suša, kar je povzročilo lakoto nevidenih razmer. Partija je bila prisiljena uvesti t.i. »vojni komunizem« z obsežnimi in nasilnimi rekvizicijami živeža. Samo v februarju 1921 je bilo zato več kot sto kmečkih uporov. Uprli so se tudi lačni delavci Petrograda, ki so jim znižali obroke hrane za 1/3 v desetih dneh.

Posadki dveh bojnih ladij (Petropavlovsk in Sevastopol) sta se sestali in sprejeli resolucijo s 15 zahtevami. Za boljševike sta bili še posebej nevarni in nesprejemljivi prva (nove volitve v sovjete) in sedma (ukinitev političnih komisarjev v Rdeči armadi). Detonator, ki je sprožil oboroženo reakcijo boljševikov, je bila aretacija komisarja Baltiške flote Kuzmina in predsednika Izvršnega komiteja VKP (b) v Petrogradu Vasiljeva.

Trocki je zagrozil z ultimatom. Ko je ta potekel, je Rdeča armada 7. marca pod poveljstvom maršala Tuhačevskega (slavni maršal, ki ga je dal Stalin kasneje likvidirati) s 60.000 možmi napadla upornike. 17. marca so po hudih bojih in strašnih izgubah (padlo je 10.000 rdečearmejcev) prodrli v Kronštadt in ga dva dni kasneje v celoti zavzeli. Po zatrtju upora je bilo pred zid postavljeno kakšnih 2.000 upornikov, najmanj toliko pa poslano v taborišča. Lenin ni bil po zmagi prav nič triumfalistično razpoložen. Izjavil je, da je »Kronštadt razsvetlil realnost kot blisk«. Kot neposredna posledica teh dogodkov je bil opuščen vojni komunizem in uveden NEP (Nova Ekonomska Politika).

O upravičenost krvavega obračuna z uporniki – dotedanjimi zvestimi vojaki revolucije – so se takoj začele diskusije v partiji in sploh v SZ, ki še do danes niso ponehale. Predvsem se vodijo žolčne razprave, okoli vprašanja, ali so upor organizirale tuje protirevolucionarne sile.

Sam Lenin ga je označil za zaroto Belogardistične armade in evropskih imperialističnih sil. Dejstvo je, da so bili na čelu upora anarhisti in slišale so se parole: »Dol z boljševiško tiranijo!« Politkomisarje so aretirali ali pa ustrelili na licu mesta.

Oboroženi upor sredi najhujše državljanske vojne in sovražne obkrožitve ni nekaj, kar bi se jemalo z levo roko in urejalo s pogajanji in kompromisi.

Zelo prav je imel Trocki, ko je na Drugem kongresu Komunistične mladinske internacionale v Moskvi 14. julija 1921 dejal:

»Dva ali tri dni kasneje bi Baltiško morje odmrznilo in bojne ladje tujih imperialistov bi lahko vplule v pristanišča Kronštadta in Petrograda. Če bi bili takrat prisiljeni predati Petrograd, bi bila pot v Moskvo odprta, kajti med Petrogradom in Moskvo praktično ni obrambnih točk.«

Skoraj 20 let kasneje je dodal še tole: »Toda pripravljen sem priznati, da državljanska vojna ni nobena šola humanizma. Idealisti in pacifisti vedno obtožujejo revolucijo za »ekscese«. Toda bistvo je, da »ekscesi« izvirajo iz same narave revolucije, ki je sama po sebi »eksces« zgodovine. (L.D. Trocki: Kronštadtski upor, 1938)

5. LENINOVA DEDIŠČINA

Lenin je bil otrok svojega časa, kot smo vsi. Večina njegovih dejanj in spisov je vezana na konkretne zgodovinske dogodke. Ti so zastareli in imajo le še zgodovinsko vrednost.

Toda po mojem mnenju je nekaj stvari v Leninovem opusu, ki so preživele njegov čas in predstavljajo njegovo dediščino v zakladnici človeške misli. Brez ambicij, da bi jih izčrpno našteval, sem izdvojil naslednje.

Leninova je hipoteza o imperializmu kot najvišjem (in zadnjem) stadiju kapitalizma. Prvi je zagovarjal možnost socialistične revolucije v eni sami, zaostali državi in razvil teze o socialistični državi kot »poldržavi«, ki mora pričeti takoj odmirati. Originalna je njegova teza o specifičnosti vsake revolucije in o škodljivosti vsiljevanja enega modela za vse. Na noge je postavil in teoretično osmislil »partijo novega tipa«, ki ji danes rečemo kar ‘leninska partija.’

Njegov prispevek k filozofskim vprašanjem presega njegov čas in lokalne razmere.

Je brez dvoma najbolj inteligenten in najbolj pronicljiv Marxov učenec in razvijalec njegovih idej. Lenin pa ni bil Marxov epigon, kot je bil Stalin, ki ni razumel globine Marxovih misli in lahko brez pretiravanja rečemo, da sploh ni bil marksist po vsebini, ampak se je le razglašal za takega.

Marxa ni mogoče zoperstavljati Leninu, mogoče in nujno pa ga je Stalinu. Lenin bi bil prvi proti kanonizaciji njegovih idej in naukov, ki se je zgodila v stalinizmu, pa tudi po Stalinovi smrti v SZ.

Lukacz, Bloch in drugi izvirni marksistični misleci cenijo pri Leninu predvsem njegovo vztrajanje pri odkrivanju izvirnega Marxa, torej »mladega Marxa«, ki ga poznamo iz njegovih »zgodnjih del«. V tem kontekstu bi težko pritegnil Marcuseju in drugim iz ‘Frankfurtskega kroga’ o organski povezavi stalinizma z leninizmom, ali celo geneze stalinizma v leninizmu. To tezo odklanjajo tudi misleci kot je J. P. Sartre.

Kakorkoli, nekaj je nesporno: njegova postava za nekaj glav presega vse revolucionarje XX. stoletja.

Opombe