Modeli sprejemanja odločitev v neposredni demokraciji

Projektna skupina 4. skupine Združene levice za razvoj neposredne demokracije

MODELI SPREJEMANJA ODLOČITEV V NEPOSREDNI DEMOKRACIJI

Neposredna demokracija je širok pojem, ki zajema celo vrsto različnih možnih procesov odločanja. Odločanje je proces, v katerem se sprejemajo odločitve s postavljanjem ciljev, zbiranjem informacij in ocenjevanjem alternativnih možnosti. Najpomembnejši je prvi korak, to je ponotranjen proces jasnega definiranja narave odločitve, ki jo je treba sprejeti. Drugi korak se sicer sliši enostavno, a je to nekoliko varljivo, saj zbiranje informacij zahteva že kar dobro poznavanje tematike, da bi lahko vedeli, katere informacije poiskati, kje in kako. Sledi korak, ki naj bi bil poln domišljije, saj terja konstruiranje alternativnih izidov odločitve, ki si jih je treba zamisliti in jih miselno preveriti, kar pomeni, da je treba ovrednotiti, na kakšen način bo potreba iz prvega koraka zadoščena skozi uporabo alternativnih predlogov. Na ta način je mogoče različne alternative predlogu razvrstiti v prednostni vrstni red, utemeljen na podlagi vrednostnega vrstnega reda odločevalca. Sledi izbor med alternativnimi predlogi ali kombinacije različnih predlogov, implementacija in evaluacija odločitve ter njenih posledic z vidika zadostitve primarne potrebe.

Modeli odločanja

V teoriji so se izoblikovali trije ključni modeli odločanja: racionalni oz. klasični, administrativni (oz. model omejene racionalizacije) in retrospektivni model.

Za prvi model je značilno, da je definicija problema oz. cilja jasna, vse alternative poznane in posledice anticipirane, odločevalci so racionalni, brez mentalnih obvodov, sposobni so procesiranja vseh relevantnih informacij, ob tem pa iščejo in miselno preizkusijo vse alternative, ki bi lahko maksimirale želeni rezultat.

Administrativni model temelji na konceptu, ki ga je razvil Herbert Simon, sociolog, ekonomist, psiholog, informatik in hkrati Nobelov nagrajenec. Predpostavka tega modela je v tem, da se ljudje med iskanjem najboljše rešitve radi zadovoljijo s precej manj, ker bi sicer odločitev, ki jo iščejo, terjala več zbiranja in procesiranja informacij, kot ga zmorejo. Običajno se odločevalci nagibajo k temu, da možne predloge procesirajo po enega naenkrat in prenehajo z iskanjem takoj zatem, ko najdejo sprejemljivo (morda ne tudi najboljšo) rešitev. Še posebej je ta model uporaben pri časovno omejenem odločanju in tam, kjer so si tudi možne alternative med sabo precej podobne.

Prvi model je bolj normativne narave in pove, kako bi moralo potekati sprejemanje neke odločitve, medtem ko je drugi model bolj opisni oz. deskriptivni in kaže, kako v praksi dejansko poteka odločanje.

Retrospektivni ali »implicitno najljubši« model odločanja pokaže, kako odločevalci poskušajo racionalizirati in utemeljiti svoje odločitve po tem, ko so te že sprejete. Razvil ga je kibernetik Per Soelberg. Predlogi z največjo prioriteto se preoblikujejo v implicitne izbire. Simbolični retrospektivni krog se nadaljuje, dokler ni dosežene dovolj »harmonije« v postopku, takrat, ko implicitna izbira postane eksplicitna odločitev. Na ta način je mogoče post factum upravičiti sprejeto odločitev s sistematičnim ovrednotenjem alternativ. Odločitev je sprejeta na intuitivnem nivoju, proces pa je zasnovan z namenom, da odločitev upraviči skozi sistematično voden postopek, posameznik tako postane prepričan, da ravna razumno in sprejema logično odločitev na pomembnem področju.

Napake v procesu odločanja

Poleg postopkovnih in tehničnih napak so možne tudi druge ovire na poti sprejemanja odločitve. Gre za osebne vrednote, psihološke ocene, zaznavanje okolja, intuicijske in ocenjevalne sposobnosti, osebnostne značilnosti, čustveno vpletenost, ki jih je vse prav tako treba vzeti v obzir. Izogibati se je treba tudi neodločnosti in omahovanju, saj je čas dragocen in priložnost se dostikrat lahko izgubi. Kadar se odločitve sprejemajo pod težo časovnega pritiska, obstaja nevarnost opustitve analize problema ter razmišljanja o alternativah in njihovih primerjavah. Odlaganje odločitve do zadnjega trenutka zmanjša objektivnost in kvaliteto odločanja. Pogosta slaba praksa je v zdravljenju simptomov namesto iskanja korena problema. Ne tako redko je tudi opuščanje preverbe zbranih podatkov. Neko mnenje se vzame za zanesljivo in zaupanja vredno in če odločitev ne prinese želenih rezultatov, se krivdo obrne proti osebi, ki je podala tako mnenje. Procesiranje podatkov je zahteven proces in pogosto nismo zmožni objektivne analize, to je identifikacije in izbiranja relevantnih podatkov iz mnoštva virov.

S sprejemom neke odločitve pa postopek odločanja še ni zaključen. Pravi lakmusov papir kvalitete odločitve je šele njena implementacija in posledice, ki jih povzroča v realnem svetu. Treba je določiti zadolžitve, postaviti roke in predvideti evaluacijski postopek. Najboljše rezultate dajejo odločitve, ki se udejanjajo polno, iskreno in z zagonom.

Viri:

Chand Smriti, Models of Decision Making: Rational, Administrative and Retrospective Decision Making Models

Lupia Arthur, Matsusaka John G., Direct Democracy: New Approaches to Old Questions, 2004

Meyer Alan D., Mingling Decision Making Metaphors, The Academy of Management Review, Vol. 9, No. 1 (Jan., 1984), pp. 6-17  / Decision making process

(december 2015)

P. S.: Zgornji članek je na voljo v PDF-datoteki na tej povezavi.

No Comments

Post a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.