Portret: Branko Delcott – miselna svoboda, zgodovinski spomin, etičnost, pogum

Spodnji članek je bil objavljen v reviji Rdeči veter, junij rožnik 2016. Pripravil ga je Jože Kos Grabar ml.

Branko Delcott je bil rojen l. 1932 v Razboru pri Zidanem mostu, skoraj vse življenje pa živi v Mariboru. Je upokojeni gozdar, ljubitelj narave, lovec, glasbenik, društveni organizator in ‘boter’ Združenja ateistov Slovenije. Izhaja iz prekaljene ateistične rodbine in že vrsto let pozorno spremlja, analizira in se aktivno odziva na negativne vplive religij, zlasti katolištva in klerikalizma na slovensko in širšo družbo. V pričujočem zapisu, ki je nastal na podlagi intervjuva z njim v začetku junija rožnika 2016, je povzetih nekaj njegovih osrednjih informacij in stališč, zadevajočih Katoliško cerkev (RKC), ateizem in 2. svetovno vojno ter narodnoosvobodilno borbo (NOB).

Mladost, katolištvo in medvojno izgnanstvo v Bosno

Branko je prve izkušnje z RKC dobil pred, med in takoj po 2. svetovni vojni. Zaznamovale so ga za vso življenje, enako seveda tudi izkušnja krute vojne. V domačem Radvanju v bližini Maribora je v hiši, kjer je stanovala njegova družina, bival tudi tamkajšnji župnik Ludvik Duh. Ljudje so govorili, da je zaradi nesrečne ljubezni opustil šolanje za gradbenika in presedal na teologijo. V kraju je veljal za oblastnega nasilneža. Med mašo je znal stopiti do preveč nemirnega ministranta in ga vpričo vseh zbranih oklofutati. A noben vernik se ga zaradi tovrstnih dejanj ni upal prijaviti. Ko je Branko nekega dne leta 1946 z ministrantom in še enim svojim vrstnikom med opoldanskim zvonjenjem v cerkvi po nesreči razbil vazo, je župnik dva od nerodne trojice še isti dan za kazen oklofutal, Branko pa mu je ušel. Dolgo časa mu je župnik pretil s fizično kaznijo, a Branko se mu je vselej uspel izmuzniti, če je bilo treba, tudi s hitrim skokom skozi kuhinjsko okno. Župnik se bi ga namreč lotil tudi med kosilom, vpričo Brankovih staršev. Tri mesece po razbitju vaze je župnik poklical Branka k sebi in mu dejal, naj mu umije hrbet. Do Branka se je vedel mirno, kot da je na vazo že pozabil. A ko je Branko končal z ubogljivim umivanjem njegovega hrbta, ga je župnik bliskovito zgrabil in ga krepko oklofutal. Z izkazano hinavskostjo in zahrbtnostjo se je mlademu Branku dokončno priskutil.

Branko o svojima očetu in dedu pravi naslednje: „Če bi moj oče, učitelj v stari Kraljevini Jugoslaviji, ko je bil verouk obvezen šolski predmet, ne dal nas otrok krstiti, bi ga nagnali iz mojega rojstnega kraja in vprašanje je, ali bi sploh še kje v Sloveniji dobil zaposlitev. Ali ni to religijsko nasilništvo? Oče je hlinil vernost, ker je videl, kaj se je dogajalo z njegovim očetom, tudi učiteljem, ki je preveč odkrito izražal svoje mnenje. Kakor hitro je župnik zaznal, da ni preveč naklonjen Cerkvi, je moral iz kraja oditi. Tako je vandral kot cigan po vsej Sloveniji, včasih tudi dvakrat letno. Fran Delcott je bil izredno pokončnega značaja. Ali ni bilo nad njim izvajano nasilništvo?“

Najhujše izkušnje z RKC je Branko doživel med 2. svetovno vojno v Bosni, ki je bila takrat vključena v profašistično marionetno ‘Neodvisno državo Hrvaško’ (NDH). Tja so namreč okupatorji-nacisti leta 1941 iz Radvanja izgnali njegovo družino. Branko na srečo ni bil priča zločinom ustašev nad srbskim življem, je pa od daleč videl goreče srbske vasi in slišal grozljive govorice o organiziranih pokolih vaščanov in otrok v šolah. Ustaški zločinec, duhovnik Miroslav Filipović, se je v svoji frančiškanski obleki s črno kapo šubaro z velikim U-jem na njej odpravljal pobijat srbke otroke s svojo desetglavo koljaško bando. Enega zadnjih tovrstnih pokolov je izvedel v Krivaji (Bosna), kjer so sredi pouka ločili otroke pravoslavne veroizpovedi od katoliških in muslimanskih in jih vpričo učiteljskega zbora in njihovih sošolcev poklali. Za ta ‘prestopek’ je škof Alojzij Stepinac Filipovića kaznoval z dvomesečno prepovedjo maševanja. Ustaški poveljnik Stipe Planinić je večkrat prišel na obisk v hišo, kjer so izgnanci Delcottovi stanovali. Nekega dne jim je pijan govoril, da so on in njegovi krvoločni U-kameradi v bližnjem bunkerju s kladivom ponoči pobijali Srbe (da se ne bi razlegali streli), on pa da je takrat „sa slašču popio čašu srpske krvi” (s slastjo popil kozarec srbske krvi). Po osvoboditvi je bil Planinić obsojen na šestnajst let strogega zapora. Branko se spomni tudi sarajevskih časopisnih člankov iz tistih časov. V enem od njih so bile navedbe in fotografije škofa Stepinca o nasilnem pokatoličevanju pravoslavnih Srbov in o velikih količinah zlata, ki so ga ustaške oblasti zaplenile Srbom, kasneje pobitim v koncentracijskem taborišču Jasenovac in drugih. Del tega nakradenega zlata je bil s posredovanjem škofov Stepinca in Rožmana preko Švice odpeljan v Vatikan.

Vrnitev iz izgnanstva in prva povojna leta

Po koncu vojne so se Delcottovi vrnili v Radvanje. Verouk sicer ni bil več obvezni del šolskega pouka, kot je bil pred vojno, a je župnik Ludvik Duh zelo jezno gledal na Branka, ker se ta ni kaj dosti udeleževal prostovoljnih ur verouka.

Med prebivalci Radvanja je prišlo do sprememb. Tisti, ki so sodelovali z gestapom in bili ovaduhi, so ob koncu vojne zbežali v Avstrijo ali Nemčijo ali pa bili kaznovani. Nekaj radvanjskih nemčurjev je bilo prisilno izseljenih v Avstrijo, a so se nekateri od njih po desetletju in pol (lahko) vrnili. Branko je poleti 1945 spet občutil ustaško in hrvaško-domobransko prisotnost, a tokrat so bili streli usmerjeni vanje. Dolge noči so se iz Tezenske dobrave na obrobju Maribora tisto poletje razlegali rafali mitraljezov, s katerimi je jugoslovanska partizanska vojska pobijala zajete okupatorjeve sodelavce, pripadnike oboroženih sil razbite NDH. Branko pravi, da to ni bilo prav, da bi bilo potrebno te ljudi kaznovati na podlagi sodb pred sodišči.

Ko je več let kasneje, sredi ’60 let XX. stoletja, Branko potoval po Hrvaški, si je v muzeju v Jasenovcu ogledal dokumentarni film o ustaških zločinih in povojnih sodnih procesih zoper nekatere vidne ustaše in funkcionarje NDH. V filmu je bil prikazan tudi del s sojenja t. i. Bobanu (vzdevek), enemu zadnjih vodij koncentracijskega taborišča v Jasenovcu. Bil je duhovnik in se je na sojenju zagovarjal s tem, da ni ubijal starejših ljudi, ampak samo otroke. Branko meni, da bi bilo treba tovrstne filme predvajati današnjim generacijam, a je vprašanje, kje zdaj ti filmi so in ali niso bili morda uničeni.

Dvigovanje cerkvenih glav po letu 1991 in organiziranje ateistov

Branka je ponovno obujanje družbene moči RKC na Slovenskem po l. 1991 zelo vznejevoljilo. Ugotavlja, da cerkvene organizacije, kakršne so Opus Dei, Malteški vitezi in podobne (s svojimi slovenskimi, pro-vatikanskimi člani) že dalj časa načrtno delajo na tem, da bi RKC v slovenski družbi (in seveda širše) spet dobila takšen položaj in moč, kakršno je imela pred 2. svetovno vojno. Branko z grenkobo ugotavlja, da se ti načrti žal uresničujejo in da ima danes RKC veliko moč tudi v mnogih nereligioznih institucijah.

Branka so pred nekaj manj kot desetletjem in pol še posebej ‘dvignile na noge’ arogantne in narod-razdvajajoče izjave takratnega nadškofa Rodeta. Marsikomu so iz tistih let ostali v spominu Rodetovi ‘nemški ovčarji’ in njegova druga omalovaževanja nereligioznih ljudi. Na Brankovo ‘pismo bralca’ leta 2002 v zvezi s tem se mu je odzvalo zelo dosti ljudi in Branko jih je vse povabil v nastajajoče društvo ateistov. To društvo je Branko s somišljeniki kmalu zatem dejansko ustanovil in bil nekaj več kot desetletje eden od stebrov njegovega delovanja. Zainteresiranim so osnovne informacije o Združenju ateistov Slovenije (ZAS) na voljo na spletni strani www.ateisti.si

Brankov protestni izstop iz ZZB

Branko je bil član Zveze združenj borcev (ZZB) za vrednote NOB od leta 1948 do leta 2010. Ko je med leti 2006 in 2010 (tudi) v tej organizaciji opozarjal na čedalje bolj oblastne, agresivne in zgodovinsko revizionistične nastope slovenske ekspoziture RKC, je presenečen opazil precej medel odziv članstva ZZB v svoji lokalni organizaciji na to problematiko. Še več! Nekajkrat je zaradi tega prišlo do bolj ali manj ostrega ‘kratkega stika’ med njim in nekaterimi člani lokalne organizacije ZZB. Na njenem občnem zboru leta 2010 je Branko predstavil svoj članek v bran NOB-ja in med drugim navedel, da so škofje tisto leto prav na dan Marijinega vnebovzetja ‘zlivali gnojnico’ in kritizirali NOB ter ‘zločine partizanov’. Branko je še dodal, da ima ta verski praznik infantilno konotacijo, tj. da je znamenje otročjega uma oziroma umske zaostalosti. V tistem trenutku je v dvorani z vsaj 100 prisotnimi zašumelo kot v čebeljem panju. Branko je opazil najmanj šest do sedem zelo grdih pogledov, uperjenih vanj, spričo česar se je celo malo prestrašil. Kljub temu je z govorom nadaljeval in povedal, da ima RKC ogromno zločinov na vesti. Ob osvajanju Amerike je bila tako Cerkev soudeležena pri pomoru desetine milijonov ljudi, od tega vsaj enega milijona indijanskih staroselcev, delavcev v rudokopih zlata. Tu pridobljeno zlato je bilo odpeljano v špansko Seviljo, kjer so tamkajšnjo katedralo okrasili z 20 tonami zlatih lističev. Branko je zbranim dejal, da to zlato ni več rumeno, temveč rdeče od indijanske krvi in da je vsa katedrala ‘polita z njo’. V tistem trenutku je Branku predsednik lokalne organizacije ZZB iztrgal mikrofon iz rok. Branko je bil šokiran. Med poslušalci ni bilo nikogar, ki bi mu stopil v bran. Ko se je malce zbral, je ponovno stopil na oder in dejal, da je zanj to združenje pro-cerkveno, da je ‘Marijina družba’ in da v njem nima več kaj iskati. In je protestno zapustil občni zbor. Čez nekaj dni je prišel k njemu domov predsednik lokalne organizacije ZZB in se mu opravičeval, češ da se je na zboru mudilo z nadaljevanjem dnevnega reda. Branko pa mu je ostro odgovoril, da so v tej organizaciji zanj petokolonaši, potencialni izdajalci, licemerni, preračunljivi, hinavski ljudje in da je take Kristus imenoval „farizeji, ki ne bodo videli nebeškega kraljestva“. Ko je čez nekaj dni k Branku prišla še blagajničarka ZZB, da bi od njega pobrala članarino, ji je z balkona glasno odmeril iste besede kot poprej predsedniku. Na tak način je Branko protestno izstopil iz ZZB.

Branko si anemičen, popustljiv odnos večine članstva ZZB do resnosti cerkveno-katoliške problematike razlaga s tem, da je čedalje več ljudi (med njimi tudi ostareli člani ZZB) v Sloveniji socialno in ekonomsko ogroženih in da spričo tega iščejo pribežališče v religiji. Drug razlog je nekritično pristajanje na problematične ‘verske resnice’ in spregled praznosti, neutemeljenosti, tudi infantilnosti (nekaterih) verskih vsebin vključno z verskimi prazniki. Tretji razlog pa je po Brankovem mnenju ta, da je ZZB dosti premalo aktivna na področju prenosa znanja in (zgodovinskih) izkušenj na mlade generacije ljudi in da na žalost v nekaterih lokalnih organizacijah več pozornosti, časa in denarja namenjajo druženju, zabavi in jedači kot pa vsebinskim dejavnostim.

O odnosu slovenske vlade do RKC

Branka zelo moti, da so se ‘maše za domovino’ junija 2014 udeležili med drugimi predsednik države, načelnik generalštaba Slovenske vojske in varuhinja človekovih pravic. Na eni od tovrstnih maš poprej je bil navzoč generalni direktor policije, in to v uradni službeni uniformi – torej ne zasebno, kot civilna oseba. Na ‘maši za domovino’ decembra 2014 sta bila prisotna predsednik države in predsednik Državnega zbora RS. Predsednik Ustavnega sodišča RS Miroslav Mozetič je bil fotografiran pri obhajilu na Brezjah, ustavni sodnik Ernest Petrič pa je bil navzoč na ‘maši za domovino’ l. 2012. Po Brankovem mnenju slednje morda pojasnjuje neopredeljeno stališče Ustavnega sodišča do (ne)ustavnosti t. i. Vatikanskega sporazuma, ki za našo državo ni nič koristen, koristi pa RKC-ju. Branka zelo moti, da sta tako naša država kot izvajanje ustave podrejeni cerkvenim pravilom in evangeliju, kar je v nasprotju s 7. členom ustave o ločenosti verskih skupnosti in države. Naša država, meni Branko, je do RKC klečeplazna in se obnaša kot njen hlapec. Nepojmljivo mu je, da je predsednik Vlade RS Miro Cerar (ki se je sicer izjasnil za vernika) imel l. 2016 konferenco s škofi v vladnih prostorih. Branko se sprašuje, v čigavo korist tak predsednik vlade deluje: v korist RKC ali v korist države? Opozarja še na problematično prakso države, ko ta išče usluge RKC in odobrava blagoslavljanje novozgrajenih objektov (državnih zgradb, mostov …).

Na podlagi intervjuja z Brankom Delcottom pripravil Jože Kos Grabar ml.

V Mariboru, 8. 6. – 13. 6. 2016

Pojasnilo o dodatku: V nadaljevanju je nekaj citatov iz Brankovih člankov, besedil oziroma posnetega intervjuja z njim. Ti citati v reviji Rdeči veter zaradi prostorske stiske niso bili objavljeni.

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

“Na občnem zboru lovskega društva po osamosvojitvi, tj. leta 1992 ali 1993, ko je bila evforija z naslavljanjem z ‘gospodom’ in ne več s ‘tovarišem’, sem zaradi tega protestiral. Svojim lovskim tovarišem sem dejal, da je dr. Anton Korošec kot funkcionar tedanje Lovske zveze Slovenije na občnem zboru te zveze leta 1910 predlagal, da se lovci med seboj tituliramo samo s ‘tovariš’ (izjemoma bi ‘gospod’ uporabljali le za lovske goste iz tujine in za predstavnike slovenskih lovcev ob njihovih obiskih v tujini). Predlog dr. Korošca je bila takrat sprejet. Rekel sem, danes, ko imamo 135.000 brezposelnih, danes pa hočemo biti gospodje. Moja takratna pripomba je bila na občnem zboru zelo dobro sprejeta. Na letošnjem srečanju našega lovskega društva pa je neka novinarka, ki je bila zadolžena za podeljevanje priznanj in pohval lovcem, najmanj 40-krat uporabila besedo ‘gospod’. Ves čas srečanja me je to peklo, namreč ta buržoazna vzvišena beseda ‘gospod’. Ko sem svečano odkril spominsko ploščo našim pokojnim lovcem, sem zbranim po pozdravu povedal, da smo mi lovci vsi tovariši. Navedel sem še, da mi je nečakinja pred nekaj leti prinesla stare zapise in prosvetne listine moje pokojne sestre učiteljice. Na podlagi teh listin sem spoznal, da naziv ‘tovariš’ ni bil nikakršen boljševistični, še manj pa komunistični ‘izum’, ker je že v 18. stoletju, tj. po l. 1770 občasno izhajal prosvetni časopis v slovenščini z naslovom “Učiteljski tovariš”. (Branko Delcott, 2016)

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

“Cerkvena cenzura Svetega pisma je spregledala apokalipso, tj. tajno ali skrivno božje sporočilo (razodetje) po preroku in evangelistu Janezu, ki ga je ta vnesel v Sveto pismo in je tam ostalo pod oznako 18,4. Poziva k izstopu iz Cerkve in to je pravi čudež in šok za Cerkev. Pravi pa takole: “Pojdi iz nje (od te Cerkve), ljudstvo moje, da ne boš soudeleženo pri njenih grehih in da te ne prizadenejo njene nadloge.” Cerkev to kolikor more skriva. Ko sem v Bibliji zasledil prej omenjeno, sem na tej osnovi zahteval svoj izstop in izbris iz RKC. Le-tega pa nisem dobil, pač pa zgolj obvestilo, da je ta moja želja vpisana v moje krstne dokumente. To je odraz podle cerkvene morale. Nemožnost izstopa iz RKC je nadvse nenavadna, saj so me ob krstu ‘vpisali’ v RKC že kot dojenčka.” (Branko Delcott, 2016)

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

Cerkev govori vse po ‘Kristusu gospodu’, dela pa vse po svoje in popolnoma nasprotno Kristusovim naukom in božjim zapovedim. Čeprav ateist, jih skušam upoštevati, ker so dobre, Cerkev pa jih ignorira. Pod okriljem Cerkve je na grmadah končalo 9,5 milijona nedolžnih ljudi, kar pa je bila najhujša kršitev Kristusovega nauka. Razumljivo je, da neka verska skupnost govori o svojem bogu vse v superlativih, absurd pa je, da ne dela po njegovih naukih. Torej ga izigrava, brije iz njega norca, nam pa kaže luno v vodi. Temu se pravi hinavščina, licemerstvo in dvoličnost, take pa je Kristus imenoval farizeje.“ (Branko Delcott, 2010)

* * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * *

“Ateisti imamo pravico in dolžnost, da javno protestiramo proti ponovnemu obisku papeža v Sloveniji, predvsem iz finančnih in še mnogih drugih razlogov. Tak obisk ni v večinskem javnem interesu, saj je nas najmanj toliko kot tistih, ki hočejo papeža ponovno videti v Sloveniji, in nismo nikakršna nepomembna manjšina. Davkoplačevalci smo vsi in državna dotacija za tak obisk je za nas nesprejemljiva. Tak obisk pomeni promocijo in povzdigovanje že tako samovšečne, napihnjene in edine samozveličane religije. Zato je nesprejemljivo, da bi negativne posledice obiska občutili vsi, saj se s tem demokracija neha. Besede demokracija ima Cerkev polna usta samo takrat, ko gre za njene interese, sicer pa nenadoma ne več več njenega pomena.” (Branko Delcott, 2003)

 

P. S.: Zgornje besedilo je v PDF-formatu na voljo na tej povezavi.

No Comments

Post a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.