Marco Aurelio Rivelli: »NADŠKOF GENOCIDA – Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem v letih 1941-1945«

Tekom druge svetovne vojne so v letih 1941-1945 v Neodvisni državi Hrvaški (NDH) ustaši pod vodstvom Anteja Paveliča s podporo Hitlerja in Mussolinija ter v imenu ‘končne rešitve’ hrvaškega vprašanja pobili na stotisoče pravoslavnih Srbov ter na desettisoče Judov in Romov. V dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, je imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih, katoliška cerkvev pa je neposredno vodila politiko nasilnega ‘spreobračanja’ pravoslavnih Srbov v katoliško vero.

O tem dogajanju je italijanski politolog in raziskovalec zgodovine ustaštva Marco Aurelio Rivelli leta 1999 napisal knjigo z naslovom »NADŠKOF GENOCIDA« in podnaslovom »Monsinjor Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem, 1941-1945«. Slovenski prevod te knjige je leta 2007 izšel pri založbi Ciceron. Več informacij o tej knjigi in o možnostih njenega nakupa najdete na spletni strani: http://www.ciceron.si/zalozba/knjige/knjiga.php?id=93

V nadaljevanju najdete povzetek slovenskega prevoda zadevne knjige, ki ga je pripravil dr. Milan Ambrožič.

Pričujoče besedilo je na voljo tudi v tej PDF-datoteki.

* * * * *

Marco Aurelio Rivelli

»NADŠKOF GENOCIDA – Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem v letih 1941-1945«

(povzetek knjige)

Rivelli, rojen v Genovi (Italija) leta 1935, je diplomiral iz političnih ved z diplomsko nalogo Rasna in verska politika Neodvisne države Hrvaške (NDH) v letih 1941-1945. Potem se je 20 let ukvarjal z raziskovanjem zgodovine ustaštva v NDH. Dogajanje na Hrvaškem med drugo svetovno vojno je znano kot »balkanski holokavst«, saj so takrat ustaši v imenu narodnostnega in verskega čiščenja države pobili vsaj 700.000 ljudi, med njimi daleč največ pravoslavnih Srbov. Ocene za vse pobite žrtve v NDH so med zgoraj omenjenim številom in milijonom. Veliko vlogo pri tem je imela hrvaška rimskokatoliška cerkev (RKC), medtem ko je Vatikan, čeprav dobro seznanjen z dogodki, molčal in celo odobraval početje ustašev.

Ustaško gibanje se je začelo zaradi nezadovoljstva velikega števila hrvaških politikov z razmerami v Jugoslaviji že dolgo pred drugo svetovno vojno. Takoj po prvi svetovni vojni je decembra 1918 nastala kraljevina južnoslovanskih narodov. Prvotno zamisel o enakopravnosti narodov je kmalu zamenjala centralizacija s poudarkom na Srbiji in Beogradu. Nekatere sosedne države (Italija, Madžarska in Bolgarija) so si še vedno želele nekaterih jugoslovanskih ozemelj, npr. Italija Dalmacijo z otoki. Kraljevini tudi Vatikan ni bil naklonjen, in sicer zaradi pravoslavne Srbije. Poleg zunanjih groženj so bile velike težave tudi v takratni Jugoslaviji sami: gospodarska neravnovesja ter etnični in verski konflikti. Najbolj pa je Jugoslavijo ogrožal hrvaški separatizem, ki sta ga podpirali Hrvaška kmečka stranka in Hrvaška stranka prava. Druga stranka je bila radikalnejša in si je želela ustanovitve popolnoma neodvisne hrvaške države. V tej stranki se je kot frakcija začela vedno bolj uveljavljati skrajna desnica, ki jo je vodil Ante Pavelić.

Kralj Aleksander je januarja 1929 razveljavil ustavo in razpustil parlament, opozicijske stranke pa prepovedal. Policijsko preganjanje je zadelo predvsem vodje komunistov in hrvaških separatistov. Ante Pavelić je pobegnil, da bi se izognil aretaciji. Po bivanju v Avstriji, na Madžarskem in v Bolgariji ga je sprejela Mussolinijeva Italija. Tam je leta 1931 ustanovil politično gibanje Ustaši (vstajniki). Cilj gibanja je še naprej bil neodvisna Hrvaška, metode in ideologija pa so bili: terorizem in oboroženi boj, mračnjaško fanatični katolicizem kot duhovni temelj gibanja, avtoritarni kult osebnosti (po zgledu nacistov in fašistov) in pojem večvrednosti (v tem primeru Hrvatov nad Srbi).

Ustaško gibanje se je najbolj širilo tam, kjer je bilo največ hrvaške emigracije: v Italiji, na Madžarskem, na Dunaju, pa tudi v Berlinu in v Belgiji. Prvo ustaško vojaško taborišče so ustanovili že leta 1931 v Bovegnu v italijanski pokrajini Brescia. Pavelić se je preimenoval v poglavnika, privrženci pa so mu zaprisegli v obredu pred mizo s črnim prtom, na katerem so bili bodalo, križ, pištola in goreča sveča. V Jugoslaviji je gibanje ilegalno podpirala katoliška organizacija Križari, ki se je zgledovala po nekdanjih križarskih vojnah. Na Hrvaškem je ustaše podprlo veliko ljudi, med njimi mestni malomeščanski sloj in mladi intelektualci.

Mussolini je preračunljivo podpiral Pavelića, saj bi razpad Jugoslavije povečal možnosti, da Italija zavzame Dalmacijo. Vendar je bila ta podpora neformalna in prikrita, saj je Mussolini igral dvojno igro: hkrati s podporo separatizmu je skušal navezovati tesne stike z jugoslovansko vlado. Italija je ustašem pomagala politično in finančno, pa tudi z orožjem in vojaškim urjenjem (tudi načrtovanje sabotaž in atentatov). Finančna sredstva za ustaše so prihajala iz skrivnega fonda italijanskega ministrstva za zunanje zadeve. Prvi diverzantski poskus ustašev v Jugoslaviji so tako izvedli že leta 1932, a ni uspel. Leta 1934 je kralja Aleksandra in francoskega ministra za zunanje zadeve Louisa Barthoua v Franciji (Marseille) ubil ustaški atentator Petrus Kelemen, ki ga je potem s sabljo ranil polkovnik v spremstvu, nato pa ga je takoj linčala množica. Atentat je organiziral ustaš Evgen Kvaternik-Dido. Pred tem so ustaši z atentatom na kralja poskusili že leta 1933. Organizatorje atentata 1934 je pred francoskimi oblastmi zaščitil Mussolinijev režim.

Malo pred izbruhom svetovne vojne 1939 je postalo delovanje ustašev v Italiji še bolj intenzivno, saj ga je Mussolini še bolj podprl. Nekaj dni pred napadom Nemčije in njenih zaveznikov na Jugoslavijo je hrvaški oficir jugoslovanske vojske polkovnik Kren v Gradcu v Avstriji nacistom izdal podrobne podatke o oboroženih silah v Jugoslaviji. Napad na Jugoslavijo brez vojne napovedi dne 6. 4. 1941 je začelo 24 nemških in 23 italijanskih divizij ter 6 madžarskih brigad ob podpori 2.200 letal. Hkrati so bombardirali Beograd, da je bilo v njem ubitih 17.000 prebivalcev. V prvem napadu so zaradi Krenove izdaje uničili tudi vse jugoslovanske letalske baze. Jugoslavijo so si razdelile Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija. Ante Pavelić se je že 8. 4. 1941 s približno 300 ustaši odpravil iz Trsta proti Zagrebu. Ustanovitev NDH so po radiu razglasili popoldne 10. 4. 1941. Seveda je bila država neodvisna samo po imenu. Obsegala je tudi Bosno in Hercegovino, vendar si je Dalmacijo z otoki prilastila Italija. Pri tem Hitler in Mussolini nista bila povsem složna in je bilo treba nekaj pogajanja med njima. Še pozneje so na hrvaškem ozemlju do kapitulacije Italije Nemci in Italijani delno rovarili drug proti drugim.

Prva ustaška vlada pod vodstvom Pavelića je v Zagrebu uradno prevzela dolžnosti 16. 4. 1941. Pavelić je zaprosil za papežev blagoslov in je papežu Piju XII. napisal: »Božja previdnost mi je zaupala vodenje vlade. Moj prvi cilj je, da bi ljudstvo ostalo zvesto svoji slavni preteklosti, svetemu apostolu Petru in njegovim naslednikom in da bi naša Nacija, prežeta z besedami svetega evangelija, postala božje kraljestvo. Zato, da bi izpolnil to veličastno nalogo, ponižno prosim vašo svetost, da mi nakloni svojo podporo.« Takrat je imela Hrvaška približno 6,5 milijona prebivalcev, od tega več kot 2 milijona Srbov, nekaj manj kot 90 tisoč pa je bilo Judov, ki so bili tudi napoti idejam o etnično in rasno čisti NDH. Vendar pa je šlo pri preganjanju Judov in Romov Paveliću predvsem za to, da bi ugodil Nemčiji.

Že nekaj dni po začetku vladavine ustašev so začeli z diskriminacijskimi zakonskimi ukrepi. Na primer, Srbi so morali nositi modre zapestnice s črko P (P za pravoslavno vero), Judje pa Davidovo zvezdo na rokavu. Srbom, Judom in Romom so prepovedali dostop do marsikaterega javnega mesta, na vozilih javnega prevoza pa so postavili table z napisom: »Prepovedano Srbom, Judom, Ciganom in psom«. To je bil šele začetek. Takoj so začeli graditi koncentracijska taborišča, prepovedali politične stranke, njihove voditelje pa so poslali v taborišča. Odpravili so svobodo tiska, katoliško vero pa razglasili za državno vero. V NDH sta odslej imela besedo samo še ustaški režim in RKC. Glede pravoslavnih Srbov so načrtovali samo tri prisilne možnosti: izgon, spreobrnjenje v katoliško vero ali poboj. V zvezi s tem so ustaši oblikovali geslo: »Preko Drine ali v Drino!« Mladen Lorković, bodoči minister za zunanje zadeve, je dne 27. 7. 1941 izjavil:

»Ustaško gibanje vztraja pri odločni rešitvi srbskega vprašanja na Hrvaškem. Tisti, ki so onkraj Save in Drine, vpijejo, da smo nestrpni, da nehumano ravnamo s Srbi. Vsem odgovarjamo, da je dolžnost hrvaške vlade delovati tako, da bo Hrvaška pripadala samo Hrvatom. Naša dolžnost je za vedno utišati tiste elemente, ki so najbolj prispevali k temu, da je Hrvaška leta 1918 padla pod srbsko nadvlado. Z eno besedo, iztrebiti moramo Srbe na Hrvaškem! To je naša dolžnost in to bomo naredili. Šli bomo do konca in se ne bomo ozirali na tisto, kar imajo čez Savo in Drino povedati o občutkih za humanost. Vlada hrvaške države, pod vodstvom našega čudovitega poglavnika, je v svoje sposobne roke prevzela rešitev tega problema in jo bo radikalno izpeljala. Hrvaška vlada je v svoje roke prevzela tudi rešitev judovskega problema. Vi veste, kdo so Judje. Oni so vedno bili in še vedno so prijatelji in služabniki vseh sovražnikov hrvaškega naroda. Ti Judje, ki so glavni krivci za to vojno, ker so prav oni kovali zaroto proti veliki Nemčiji in njeni zaveznici Italiji, ne morejo pričakovati drugega kot to, da jih bomo obravnavali, kot si zaslužijo.«

V ustaških enotah je bilo 150 katoliških vojaških kaplanov, nekateri med njimi pa so kar v duhovniških oblekah sodelovali pri pokolih. Vodil jih je poglavar RKC na Hrvaškem nadškof Alojzij Stepinac. Papež Pij XI. je 37-letnega Stepinca posvetil v škofa že konec maja 1934. Stepinac je bil tako najmlajši škof, zelo delaven in odličen organizator. Tekoče je govoril in pisal tudi latinščino, italijanščino, francoščino in nemščino. Po smrti nadškofa Bauerja je leta 1937 postal Stepinac zagrebški nadškof. Bil je zagrizen nasprotnik komunizma in je v svojem fanatizmu verjel, da bo nekoč Sovjetska zveza postala katoliška.

Stepinac je dne 28. 4. 1941 objavil pastoralno pismo, v katerem je brez vsakršnega dvoma podprl ustaško diktaturo po Hitlerjevem in Mussolinijevem vzoru, posredno pa odobril tudi etnično in versko čiščenje. V njem je spodbudil katoliško duhovščino, naj podpre Pavelića. Zapisal je: »Tukaj z lahkoto uzremo božjo roko. Kar se je zgodilo, je uresničitev ideala, ki je bil dolgo predmet sanj in želja.« Že naslednji dan je Paveliću osebno poslal pismo, s katerim je potrdil podporo hrvaške duhovščine ustaškemu režimu. Potem si je začel takoj prizadevati, da bi Vatikan priznal NDH. Podobno podporo je ustašem podal poglavar katoliške cerkve v Bosni in Hercegovini (tedaj kot del NDH) Ivan Sarić.

NDH je 15. 5. 1941 privzela obliko monarhije. V predsedniški palači v Rimu je 17. 5. 1941 hrvaško delegacijo sprejel italijanski kralj Viktor Emanuel III., za kralja NDH pa je imenoval svojega nečaka Aimona d’Aosto. Aosto so preimenovali v Tomislava II., vendar nikdar ni stopil na hrvaška tla. Istega dne je papež Pij XII. sprejel Pavelića. To je bilo neformalno papeževo priznanje NDH, čeprav se je Vatikan uradno izogibal priznanja novih držav, vpletenih v vojno. Hkrati je Vatikan obdržal diplomatske odnose z vlado jugoslovanske kraljevine v izgnanstvu. Tako je Vatikan igral tudi v primeru NDH dvojno vlogo.

Malo pozneje se je Pavelić srečal s Hitlerjem, Göringom in Ribbentropom. Potem je 15. 6. 1941 v Benetkah podpisal protokol o pristopu Hrvaške k paktu Rim-Berlin-Tokio. Izjavil je: »Hrvaška v celoti soglaša z načeli in cilji, ki navdihujejo enotno fronto za nastanek novega reda v Evropi in azijskem svetu. Hrvaška je ponosna, da pripada združbi držav s totalitarnimi režimi na čelu, ki so jih prenovile družbene in politične revolucije.«

Ustaši so mučili in ubijali svoje žrtve na najbolj brutalne načine, posebno pravoslavne duhovnike. Do konca vojne so ubili 6 pravoslavnih škofov, 222 duhovnikov in uničili 299 pravoslavnih cerkev. Plen od teh cerkev so dobili predvsem katoliški škofi. Ustaška manija je bilo tudi zbiranje oči žrtev. Včasih so jim jih iztaknili še živim. Italijanski novinar, diplomat in književnik Curzio Malaparte je v knjigi Kaputt zapisal:

»Med pogovorom sem opazoval okroglo pleteno košaro iz šibja, ki je bila na pisalni mizi, levo od poglavnika. Pokrov je bil privzdignjen, tako da je bilo videti, da je košara polna morskih sadežev. Vsaj zdelo se mi je tako. Mislil sem namreč, da gre za ostrige, ki so jim odstranili lupino, tako kot tistim, ki jih na londonskem Piccadillyu včasih mogoče videti razstavljene na velikih pladnjih v izložbah trgovin Fortnum and Mason. Casertano //italijanski odposlanec v Zagrebu, op. ur.// me je pogledal in mi pomežiknil: ‘Bi ti bila všeč, kaj, dobra juha iz ostrig!’ ‘So te ostrige iz Dalmacije,’ sem vprašal poglavnika. Ante Pavelić je dvignil pokrov košare in pokazal tiste morske sadeže, tisto sluzasto in zdrizasto maso ostrig in s svojim značilnim nasmehom rekel: ‘Tole je darilo mojih zvestih ustašev: dvajset kilogramov človeških oči ….’«

Brutalnost ustašev je šokirala celo esesovce. Avgusta 1941 je urad generala Edmunda Glaisa von Horstenaua iz Zagreba poročal v Berlin: »Kot žrtev živalskega nagona, ki ga podžigajo vodje hrvaških ustašev, je padlo 200.000 Srbov.« Še sam jugoslovanski kralj Peter II. je napisal papežu Piju XII. ogorčeno sporočilo, kaj počnejo ustaši Srbom. Papež je naročil, naj kralju odgovorijo, da papež veliko misli na srbski narod in da dela, kar je mogoče, da bi mu omilil trpljenje. Med vojno so ustaši pobili tudi okrog 50.000 Judov, več od polovice judovskega prebivalstva v NDH. Rešili so se samo tisti, ki so pobegnili v gore ali pa na ozemlje italijanske vojaške oblasti. Katoliška cerkev tudi tega ni obsodila, ampak prav nasprotno. V glasilu sarajevske nadškofije Katolićki Tjednik je bilo 25. 5. 1941 zapisano:

Potomci tistih, ki so sovražili Jezusa, ga obsodili na smrt, ga križali in takoj nato začeli preganjati njegove učence, so še bolj krivi od svojih prednikov. Njihov apetit je vse večji. Judje, ki so Evropo in ves svet pripeljali v moralno, kulturno in gospodarsko katastrofo, kažejo vse večjo pogoltnost, ki bi jo lahko potešilo le obvladovanje vsega sveta. S satanovo pomočjo so ustvarili socializem in komunizem. Usmiljenje pa ima svoje meje. Gibanje, ki teži k temu, da bi svet osvobodilo Judov, je gibanje, ki bo pripeljalo do preroda človeškega dostojanstva. Vseprisotni in vsemogočni Bog podpira to gibanje.

Ocenjujejo, da so ustaši pobili tudi od 28.000 do 30.000 Romov. Avtor Rivelli komentira, da Romi sicer niso bili obremenjeni z nobeno svetopisemsko krivdo, da pa so bili napoti tudi katolicizmu že zato, ker so jih imeli za pogane in nosilce družbenega nereda.

Na Hrvaškem je bilo 22 koncentracijskih taborišč, vendar sta do leta 1945 ostali dejavni samo tisti v Jasenovcu in Stari Gradiški. Imenovali so jih logor. O internaciji je odločala Ustaška nadzorna služba. Najhujši je bil prav Jasenovac. Njegov načrtovalec, minister za notranje zadeve Andrija Artuković, je priznal, da so v njem pobili okrog 700.000 internirancev. V njem je bilo prostora za približno 4.000 ljudi, zato so jih sproti pobijali. Taborišče je imelo štiri oddelke: za Srbe, Jude, Rome in hrvaške oporočnike.

Prvi poveljnik taborišča Jasenovac je bil ustaš Ljubo Miloš. Ko je bil 1948 zaprt, je zaupal Angležu Bilainkinu, kako so izdelali posebne nože za hitrejše pobijanje, kako so pobijali moške in ženske s kladivi, otroke do smrti poteptali po glavah itd. Nasledil ga je frančiškanski redovnik Miroslav Filipović Majstorović, ki so ga imenovali tudi Fra Satan. Že prej je bil znan po zločinih, v taborišču pa ni bil samo poveljnik, temveč je tudi sam sodeloval pri pobojih.

Druge verske skupine v NDH so se odzvale na divjaštvo ustašev in mnogih katoliških klerikov in protestirale pri nadškofu Stepincu, a zaman. Prav tako so se oglašale katoliške cerkve izven NDH, na primer, slovenski katoliški duhovniki v Srbiji. Z ogorčenjem in pritožbami so se odzvale tudi mednarodne protestantske cerkve. Prav tako so mednarodni pozivi prihajali v Vatikan, a zaman. Papež je v svoji dvolični igri 6. 2. 1942 celo zasebno sprejel 206 uniformiranih ustašev in jim podaril spominske značke. To je potem objavil tudi časopis Katolićki tjednik.

Kljub informiranosti in molčanju Vatikana o etičnem in verskem genocidu v NDH ni moglo biti nobenega dvoma. Pričevanja so bila na več straneh: preživeli, jugoslovanska in britanska stran, pa tudi priznanja zaveznikov Pavelića. O tem so govorili tudi italijanski vojaki na zasedenem delu hrvaškega ozemlja. Vatikan pa je imel v Zagrebu svojega rednega poročevalca.

Župnik iz Udbin Mate Moguša je svojim vernikom v pridigi 31. 6. 1941, po več tednih pobojev, povedal:

»Doslej smo za katoliško vero delovali s knjigo molitev in Kristusovim križem v roki. Zdaj je nastopil trenutek, da začnemo uporabljati puško in pištolo. S Hrvaške bomo pregnali ali iztrebili srbsko prebivalstvo. In vesel bom, ko bomo Hrvatom lahko razdelili srbsko zemljo. Ustaši se bodo borili in bodo brez usmiljenja uničili vse tiste, ki niso zvesti NDH in njenemu poglavniku in ustanovitelju. Poglejte, ljudje, teh 16 ustašev, ki so ob meni. V nabojnikih imajo 16.000 krogel in pobili bodo 16.000 Srbov.«

Pavelić je ob koncu vojne z ženo pobegnil v Avstrijo. Februarja 1946 so ga aretirale britanske enote in ga zaprle v zbirno zavezniško taborišče v Celovcu. Vendar kljub zahtevam Britanci Pavelića niso izročili jugoslovanskim oblastem. Po skrivanju, bežanju in bivanju v različnih deželah, tudi v Argentini, je nazadnje prišel v Francovo Španijo, kjer je leta 1959 umrl.

RKC v Vatikanu je pomagal organizirati pobeg številnih vojnih zločincev iz Evrope, med njimi tudi ustašev, v Argentino. Nekaj tisoč zločincev je ob pomoči Vatikana zbežalo na varno po mreži Podganji kanal. Le-to je organizirala obveščevalna služba ZDA kot pot za pobeg informatorjev, ki so delovali v komunističnih deželah Vzhodne Evrope. Katoliško organizacijo, ki je uporabljala Podganji kanal, je vodil visoki ustaški cerkveni dostojanstvenik Krunoslav Draganović. Po tej poti je med drugimi pobegnil že omenjeni Andrija Artuković.

Stepinca so po vojni jugoslovanske oblasti priprle za relativno kratek čas (to je bil bil bolj blag hišni pripor), več sto katoliških duhovnikov, za katere je bilo dokazano, da so neposredno sodelovali pri ustaških pokolih, pa so obsodili na smrt. Vatikan je še naprej igral izrazito protikomunistično in dvolično vlogo. Tito se je odkrito pogovoril s Stepincem in skušal vzpostaviti politiko odpiranja z Vatikanom, ta pa jo je trmasto zavračal. Po naročilu RKC je jezuit Fiorello Cavalli leta 1947 objavil knjigo Proces zagrebškega nadškofa. V njej je sramotil sojenje Stepincu, zagovarjal politiko papeža Pija XII., ki je bil soodgovoren tudi za holokavst, Stepinca pa označil za žrtev komunističnega režima. Medtem ko je smrtno kazen duhovnikov označil za umore, je sodelovanje teh duhovnikov pri ustaških pokolih označil za zavajanje. Nekateri zgodovinarji, npr. Anthony Rhodes, so menili, da je Vatikan na takšen način hotel oprati tudi samega sebe odgovornosti za dogajanja med vojno. Nekateri katoliški komentatorji so papeža Pija XII. opravičevali z lažnimi razlagami, da bi morda bilo še slabše, če bi papež izobčil nacistične in ustaške zločince. Avtor Rivelli meni, da je najbolj prepričljiva razlaga vsega vedenja RKC zagrizeni antikomunizem, ta pa je bil prisoten pri RKC celo 20. stoletje. Že leta 1949 je papež Pacelli izobčil vse komuniste.

RKC se je po vojni dolgo pripravljal za beatifikacijo Alojzija Stepinca. Zaradi simpatiziranja mnogih s Cerkvijo se zahodno zgodovinopisje noče ukvarjati s problemom NDH. Na primer, Vatikan je izobčil raziskovalca Viktorja Novaka, avtorja knjige Magnum crimen, dokumentiranega zgodovinskega prispevka o balkanskem holokavstu. Papež Janez Pavel II. je 3. 10. 1998 razglasil Stepinca za blaženega. Ob tem je obsodil komunizem in ga postavil ob bok fašizmu in nacizmu. O holokavstvu v NDH ni spregovoril niti besede.

Navajam še naslednji zapis avtorja knjige Nadškof genocida:

»Med pisanjem te knjige sem opravil intervjuje z nekdanjimi ustaši, s cerkvenimi predstavniki in z nekdanjimi žrtvami pregonov, ki jim je uspelo ubežati pred množičnimi poboji. Številni stari ustaši so ohranili svojo zgodovinsko fanatično zločinsko nadutost in do konca zagovarjajo legitimnost balkanskega holokavsta v imenu svete Hrvaške, navdihnjene z najbolj mračnjaškimi nauki katoliške vere.

Številni ugledni predstavniki klera zanikajo množično pobijanje ali zmanjšujejo njegov pomen ali pa si drznejo navajati prazna opravičila. Največkrat se odzovejo z nelagodjem, zadrego, razburjenjem: eden od visokih rimskih cerkvenih dostojanstvenikov je to mojo rekonstrukcijo zgodovine označil za hudičevo delo, ki me bo pripeljalo v pekel.«

Vir:

Marco Aurelio Rivelli: »Nadškof genocida – Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem v letih 1941-1945«; založba Ciceron, Ljubljana, 2007

Povzetek knjige pripravil: dr. Milan Ambožič