Civilna družba in njena vloga pri urejanju prostora v Mestni občini Maribor

Civilna družba in njena vloga pri urejanju prostora v Mestni občini Maribor

Izvleček

Prispevek podaja splošne informacije o civilni družbi kot sestavnem delu celotne družbene strukture in kot akterju družbenega dogajanja. Navedene so tudi podrobnejše informacije o njenih značilnostih in vlogi s poudarkom na področju urejanja prostora. V zaključnem delu so podane informacije, ocene in predlogi v zvezi z zadevno temo za Mestno občino Maribor.

 

  1. Opredelitev pojma civilna družba – zgodovinski in sociološki vidik

Podobno kot večina splošno znanih in uveljavljenih pojmov ima tudi pojem oz. besedna zveza civilna družba (societas civilis) dolgo zgodovino, skozi katero pa se je pomen tega pojma spreminjal.

»Do sredine 18. stoletja so evropski politični misleci z izrazom civilna družba brez izjeme označevali tip političnega združenja, ki svoje člane podreja vplivu svojih zakonov in s tem zagotavlja mirno ureditev in dobro vlado. … V tej stari evropski tradiciji je civilna družba sovpadala z državo. … Biti član civilne družbe je pomenilo biti državljan, član države.…« (Keane, 1990a).

V začetku 19. stoletja se je na civilno družbo in državo (vlado) začelo gledati kot na različni entiteti. To je pripeljalo do sodobnega pojmovanja, v katerem je civilna družba s svojimi ‘združenji’, ki so samostojna oz. neodvisna v odnosu do države, vzvod budnosti in varovanja pred avtoritarnim potencialom oz. despotizmom države (Keane, 1990b). Opozoriti pa je treba, da je tako razumljena civilna družba znotraj sebe heterogena (lahko tudi na notranje konflikten način), tj. sestavljena iz vsebinsko raznolikih in po družbeni moči neenakih družbenih skupin (slojev, družbenih razredov, interesnih grupacij…).

Opomniti velja, da pomen pojma civilna družba ni odvisen le od zgodovinskega obdobja, temveč tudi od zemljepisnega okolja oz. konkretne družbe (dežele), v kateri je (bil) v rabi.

V sodobnosti postaja pojem civilna družba ponekod ključni konceptualni pojem, tj. nekakšno zbirno vodilo za prihodnje družbeno delovanje. Tako najdemo npr. v novejši britanski literaturi naslednjo opredelitev civilne družbe: “Civilno družbo pojmujemo kot (a) cilj, ki ga želimo doseči (tj. ‘dobro’ civilno družbo), (b) način doseganja tega cilja (preko civilnodružbenih organizacij, kakršne so prostovoljne in lokalno-skupnostne organizacije, sindikati ipd.) in (c) delovni okvir za soočanje/angažma/ukvarjanje-drug-z-drugim na temo ciljev in namenov (arene za javno deliberizacijo).” (Carnegie UK Trust, 2007; citat prevedel avtor tega prispevka)

Področja, na katerih civilna družba ‘deluje’, so raznovrstna: socialno varstveno, zdravstveno, športno-rekreativno, kulturno, naravovarstveno, okoljsko, prostorsko, turistično, politično, vojaško, varnostno, znanstveno-raziskovalno, tehnično, prometno, zgodovinsko….

Skorajda ni področja človekovega udejstvovanja, ki ne bi bilo hkrati tudi predmet skupnega zanimanja prostovoljno povezanih ‘civilnodružbenikov’. Razen po vrsti oz. področju interesa se civilnodružbene združbe razlikujejo še glede:

organiziranosti (začasno in tematsko ozko delujoče ‘spontane’ iniciative krajanov brez formalne organiziranosti in registriranosti – več let delujoča društva z manjšim številom članov in članic – velika mednarodna združenja z mnogo člani in dolgo tradicijo delovanja…);

teritorialnosti (geografski okvir delovanja je lahko ožji ali širši, tj. ozko lokalni, naselbinski, mestni, občinski, regionalni, državni, celinski, medcelinski ali planetarni);

poznavalskosti (združbe civilne družbe premorejo pri obravnavi področja, na katerem delujejo, nižjo ali višjo stopnjo znanja, usposobljenosti, veščin);

mono- oz. multidisciplinarnosti (združbe civilne družbe se lahko ukvarjajo s področno ožje zamejeno tematiko oz. so bolj specializirane, lahko pa se ukvarjajo s kompleksnejšimi vsebinami, tj. z več povezanimi področji hkrati; razliko lahko ilustriramo npr. z društvom ljubiteljev značk in društvom za medkulturni dialog).

 

  1. Opredelitev pojma civilna družba – pravni vidik

Splošna deklaracija človekovih pravic (OZN, 1948) med drugim navaja, da ima vsakdo pravico do svobodnega in mirnega zbiranja in združevanja ter da se nikogar ne sme prisiliti k članstvu v katerokoli društvo.

V evropskih okvirih konkretizira zgornjo deklaracijo Konvencija za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1953), ki med drugim jamči pravico do svobode združevanja. Njen 11. člen namreč pravi: »Vsak ima pravico do svobode mirnega zbiranja in svobode združevanja z drugimi, vključno s pravico ustanoviti sindikate ali jim pristopiti zaradi zaščite svojih interesov.«

Ustava Republike Slovenije (1991–2006) žal pojma ‘civilna družba’ ne navaja. Navaja pa med drugim naslednje:

– (splošne določbe) Slovenija je demokratična republika.

– (sodelovanje pri upravljanju javnih zadev) Vsak državljan ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.

– (pravica do zbiranja in združevanja) Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.

– (samouprava na področju družbenih dejavnosti) Državljani se lahko za uveljavljanje svojih interesov samoupravno združujejo. Državljanom se lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.

Po aktualnih slovenskih predpisih lahko zakon predlaga vlada, vsak poslanec, najmanj 5000 volilcev in/ali državni svet. Za Državni zbor kot vrhovno zakonodajno telo v Sloveniji suverenost ljudstva “pomeni, da je ljudstvo nosilec suverene oblasti v posamezni družbeno urejeni skupnosti. Vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, nosilci oblasti pa delujejo kot predstavniki ljudstva. Ljudstvo izvršuje svojo oblast neposredno (referendum) in z volitvami.” (www, 2009)

Organizacija ‘Nonprofit Enterprise and Self-sustainability Team’ s sedežem v Čilu opredeljuje oz. našteva organizacije civilne družbe takole: »To so nevladne organizacije, neprofitne organizacije, skupine iz lokalne skupnosti, prostovoljne zadruge in druge pravne osebe, ki so ločene od vladnega in poslovnega sektorja ter se ukvarjajo oz. nanašajo na skupno ali javno dobro. V kategorijo civilne družbe spadajo vse formalno registrirane neprofitne in nedržavne organizacije in združenja ter skupine iz lokalnih skupnosti, ki ne spadajo v vladni in poslovni sektor.« (Comolli, 2007; citat prevedel avtor tega prispevka)

V zvezi s pomenom in pravnim položajem organizirane civilne družbe oz. t. i. nevladnih organizacij (NVO) je v priročniku ‘NVO – akter pri oblikovanju politik?’ (Huč in Mesarič, 2005) zapisano naslednje: »NVO delujejo na tistih področjih, ki jih vladne in profitne organizacije ne znajo oziroma ne zmorejo dovolj kakovostno zadovoljiti s svojimi storitvami. Po definiciji Evropske komisije so NVO neprofitno usmerjene in ne delujejo v korist svojih članov in članic, pač pa širše, v splošno dobro posameznih skupin ljudi ali celotne družbe. Njihova prizadevanja izražajo željo po zadovoljitvi potrebe civilne družbe po pravičnosti, enakopravnosti in blaginji. Pri odločanju so NVO neodvisne od uradnih stališč vlade. S svojimi dejavnostmi pokrivajo širok spekter interesov, od popolnoma prostovoljskih skupin, katerih interes je zadovoljevanje potrebe po druženju, do visoko profesionalnih organizacij, ki nudijo strokovno pomoč vladi pri pripravljanju zakonodaje. Ustanovljene so na prostovoljni podlagi.«

Za delovanje tistega dela civilne družbe, ki se ukvarja z urbanim prostorom, je eden od pomembnih mednarodnih dokumentov Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih (2007). Ta med drugim navaja, da so s to listino države članice zadolžene, da uveljavijo načela in strategijo celostnega trajnostnega razvoja mest in da morajo zato … (med drugim) usklajeno vključevati državljane in druge partnerje k oblikovanju prihodnje gospodarske, kulturne, socialne in okoljske kakovosti območij mesta.

V Sloveniji je najbolj razširjena organizirana oblika delovanja civilne družbe društvo. Zakon o društvih (2006) navaja med drugim naslednje:

– Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanoviteljice oziroma ustanovitelji … ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov.

– Društvo si samo določi namen in cilje, dejavnost oziroma naloge ter način delovanja….

– Namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička. Presežke prihodkov nad odhodki iz vseh dejavnosti in drugih virov društvo trajno namenja za uresničevanje svojega namena in ciljev in jih ne deli med člane.

– Delovanje društva je javno.

 

  1. Civilna družba v odnosu do drugih delov družbene strukture
    V sodobni ‘evropsko-ameriški družbeni formaciji’ lahko razberemo naslednje osrednje skupinske družbene subjekte, ki so tako ali drugače vključeni v usmerjanje družbenega življenja oz. njenega razvoja:(1) ideologi, strateški politiki, operativni politiki, nosilci javnih funkcij, javna uprava;(2) poglavitni lastniki družbeno-reprodukcijsko pomembnih sredstev;(3) gospodarstveniki, podjetniki, menežerji;

(4) strokovnjaki, znanstveniki, inteligenca raznih vrst;

(5) novinarji, publicisti, množična občila;

(6) organizirana civilna družba (sindikati, društva, fundacije…);

(7) neorganizirani deli civilne družbe (del zaposlenih, del brezposelnih, del starostnikov, del invalidov, del mladine, abstinentni in neorganizirani del volilcev, individualistični-zgolj-zasebniško-usmerjeni potrošniki, otroci…).

Našteti družbeni subjekti se medsebojno razlikujejo glede na stopnjo družbene moči (pristojnosti, denar, ugled), znanja (sposobnosti, veščine) in motivacije (hotenje, volja), s katerimi razpolagajo in se na tej osnovi udeležujejo družbenega dogajanja. Pripomniti velja še, da lahko konkretni posameznik pripada enemu ali pa nekaj prej navedenim družbenim subjektom.

Civilna-_družba_prostorski_razvoj_Maribora_JKG-4

Shematičen prikaz osrednjih skupinskih družbenih subjektov, udeleženih pri usmerjanju družbenega razvoja (velikost krogov ponazarja družbeno moč oz. vpliv, ki ga po oceni avtorja tega prispevka danes v Sloveniji posamezni subjekti imajo)

 Pri usmerjanju družbenega življenja oz. razvoja imajo zgoraj našteti subjekti različno vlogo, pri čemer so njihovi medsebojni odnosi lahko v osnovi:

(1) aktivno sodelujoči (partnerski, dogovorni);

(2) nesodelujoči ali zgolj pasivno oz. prisilno sodelujoči (delovanje eden mimo drugega ali eden proti drugemu; ukazovalnost/poslušnost;

(3) nekaj vmesnega med (1) in (2).

V zvezi z (ne)sodelovanjem je treba opozoriti, da posamezni ‘podsubjekti’ znotraj organizirane civilne družbe kot skupinskega družbenega subjekta lahko medsebojno aktivno sodelujejo ali pa ne (so v boljših ali slabših odnosih). Možno je tudi, da nekateri deli organizirane civilne družbe z npr. javno upravo aktivno sodelujejo, drugi pa ne (oz. so do nje antagonistično nastrojeni, ta pa enako do njih).

V primeru, da organizirana civilna družba ali njen del z drugimi osrednjimi družbenimi subjekti aktivno sodeluje, je to sodelovanje lahko:

– občasno (na posameznih projektih) ali sistematično oz. redno (dolgotrajnejše skupne programske aktivnosti, delo v skupnih delovnih telesih ipd.);

– neposredno (operativno, delovno) ali posredno (zgolj medsebojno informiranje, lahko tudi samo preko množičnih občil ali podobnih načinov sporočanj, tj. publikacij, spletnih strani ipd.).

Ključno pri zgoraj omenjenih oblikah sodelovanja je, kako se neka tema, izziv oz. problem obravnava in v okviru tega zlasti to, kako se sprejema odločitve v zvezi z nekim problemom. Način obravnave nekega problema je lahko ‘povezano vzajemen’ (vsi skupaj se ukvarjamo z njim) ali ‘medsebojno ločen’ (z njim se sicer ukvarjamo vsi, a vsak zase oz. samostojno). Pri obravnavi problema so vključeni subjekti lahko usmerjeni k jasnemu (ciljno orientiranemu, razrešitvenemu) ali pa k zamegljenemu (blokirajočemu, na-mestu-stoječemu) opredeljevanju zadev v zvezi z njim (ta tema je pomembna zlasti pri opredeljevanju oz. (ne)transparentnosti motivacij in interesov tistih, ki so vključeni v obravnavo nekega problema).

Predloge za rešitve problema lahko oblikuje širok krog vključenih v obravnavo dotičnega problema (primer: javni anonimni natečaj) ali pa ozek krog vključenih (primer: vabljeni natečaj za izbrance ali neposredno naročilo). V zvezi z oblikovanjem predlogov je treba opozoriti na dve osrednji možnosti v zvezi z ‘vključevanjem’ (tangiranih delov) civilne družbe:

participacija (udeležba) zgolj v nekaterih fazah postopka oblikovanja predlogov in sprejemanja odločitev;

parcipatorično oblikovanje predlogov in sprejemanje odločitev, tj. udeleževanje civilne družbe v vseh ali vsaj večini faz postopka, nanašajočega se na oblikovanje predlogov in sprejemanje odločitev v zvezi z nekim problemom.

Ključni del aktivnosti, nanašajočih se na nek problem, je seveda tehtanje predlogov za njihovo razreševanje in sprejemanje končnih odločitev o njih. V povezavi s civilno družbo zadeva ta tema samo srž demokracije (suverenosti, oblasti državljanov). Prav udeležba (organizirane) civilne družbe pri sprejemanju odločitev je tisti kazalec, ki nam o neki družbi pove, koliko je v njej neposredne demokracije, tj. koliko je oblast neposredno v rokah (zainteresiranega dela) ‘ljudstva’, koliko pa v rokah korektno ali pa režirano/dirigirano izbranih ‘predstavnikov ljudstva’. Navedeno je eden ključnih vidikov dobrega ali slabega vladanja, tj. (ne)zagotovljenosti delovanja politične sfere in javne uprave po meri (večine) državljanov.

V zvezi z zgornjim in o siceršnji vlogi, položaju in družbeni teži organizirane civilne družbe (OCD) velja navesti še nekaj dodatnih misli.

Osrednje vprašanje je, koliko je OCD družbeno močna, vplivna, tj. koliko lahko uveljavlja ‘svoje’ interese. Omenjeno je odvisno od njene organiziranosti (povezanosti, strnjenosti, razvejanosti), kadrovske zmožnosti (število članov in ‘profesionalcev’, znanje, usposobljenost), materialnih sredstev (denarna, tehnična in druga sredstva) in pravnega položaja (status, pristojnosti, financiranje). Za razmere v Sloveniji za pretežni del OCD velja, da je po prej naštetih postavkah v nezavidljivem položaju in da mora poglavitni del sredstev in moči črpati iz ‘lastnih virov’ (zanesenjaštvo, samofinanciranje, uporaba zasebnih materialnih in tehničnih sredstev, uporaba znanja in informacij, pridobljenih izven sfere same civilne družbe itd.).

Slabosti OCD v Sloveniji (in še marsikje drugje) se kažejo tudi na druge načine:

– z zornega kota nosilcev javnih funkcij je vloga OCD kvečjemu v posredovanju informacij ‘s terena’, tj. iz krogov volilcev oz. ‘podrejenih ljudskih množic’; redkeje prihaja do medsebojnega posvetovanja o nekem problemu, še redkeje do oblikovanja sistematičnih oblik sodelovanja in zelo redko (skorajda nikoli) do skupnega oblikovanja predlogov in politik za posamezna področja družbenega življenja (navedeno koreniti predvsem v tem, da položaj OCD v družbi in t. i. civilni dialog še nista ustrezno formalno urejena oz. institucionalizirana; ker sodelovanje OCD v procesih odločanja (še) ni uzakonjeno, CDO nimajo takšnega statusa oz. pravne moči, ki bi jim omogočal ‘uradno’ vlagati zakonske, vsebinko-politične ipd. predloge v uradne procedure njihovega oblikovanja in sprejemanja);

– sfera (najširše) civilne družbe premore malo takšnih usposobljenih ‘predstavnikov’ OCD, ki bi se odlikovali predvsem po svoji poziciji ‘civilnodružbenika’, tj. da bi najprej in predvsem bili to, ne pa strokovnjaki, univerzitetniki, podjetniki, publicisti ipd.;

– prenekateri posameznik v svoji poziciji strokovnjaka, lastnika družbeno-reprodukcijsko pomembnih sredstev, podjetnika ali delavca v javni upravi zaradi parcialnih interesov, vključenih v te pozicije, često ‘pozabi’ na svojo hkratno pozicijo ‘civilnodružbenika’, na interese širše družbe, na to, da je navsezadnje tudi on sam del (najširše) civilne družbe; s tem v zvezi se odpirajo teme (ne)pripravljenosti konkretnega posameznika nastopati v več družbenih vlogah hkrati, prioritet (pomembnosti, teže) teh družbenih vlog, nadalje večjih ali manjših (z)možnosti konkretnega posameznika za usklajevanje njegovih različnih družbenih vlog, pa upravljanja subjektivno in objektivno pogojenih kolizij interesov, ki izhajajo iz različnih družbenih vlog konkretnega posameznika itd.;

– velik del OCD ni zmožen in/ali voljan zastopati široke, univerzalne človekove oz. družbene (javne) interese, pač pa se osredotoča na obrambo lastnih (parcialnih, ‘cehovskih’, lokalnih) interesov, tj. na skrb za posameznikove oz. ozko kolektivne koristi (sindrom NIMBY – ‘ne na mojem dvorišču’ ipd.); omenjeno se veže na (ne)zmožnost posameznika oz. neke CDO, da v svoj mišljenjsko-vrednostni sistem enakovredno vključi tudi potrebe in interese drugih družbenih subjektov in da svoje lastne tehta v kontekstu celote vseh.

Navedbe v tej točki pričujočega prispevka je treba za področje urejanja prostora upoštevati zlasti z vidika okoliščine, da je prostor en sam, celovit, zaključen, končen in omejen, interesov v zvezi z njegovo rabo pa je skorajda zmeraj več oz. so raznoliki (često težko uskladljivi in nasprotni). Iz opisane dihotomije ‘omejenost – mnogointeresnost’ izhaja za področje urejanja prostora toliko večja potreba po soočanju interesov, sodelovanju, premišljenem tehtanju alternativ… in ustrezno temu po ustrezno veliki meri soudeležbe in upoštevanja OCD. Zato so vprašanja v zvezi z (organizirano) civilno družbo, z njenim pravnim statusom, vlogo, pristojnostmi, družbeno močjo, organiziranostjo, znanjem in kadrovsko-finančnimi osnovami za njeno delovanje za področje urejanja prostora še posebej pomembna.

  •  Organizirana civilna družba in urejanje prostora v Maribor

 

Na področju urejanja prostora (regionalno in lokalno prostorsko planiranje, urbanizem, arhitektura, krajinska arhitektura, stavbno-zemljiška politika, upravljanje z nepremičninami, načrtovanje in upravljanje gospodarske javne infrastrukture…) lahko OCD opravlja naslednje poslanstvo oz. naloge:

– opozarjanje na obstoječe ali možne probleme v prostoru;

– opredelitev prioritete (zaporedja) reševanja prostorskih problemov in izzivov;

– zastopanje oz. predstavljanje zainteresirane lokalne skupnosti (sosedstva, naselbinske skupnosti) ali širše zainteresirane javnosti pri obravnavi in reševanju nekega prostorskega problema ali izziva;

– (nevtralno) povezovanje raznolikih družbenih subjektov (strokovnjakov, politikov, novinarjev, gospodarstvenikov…) pri obravnavi nekega prostorskega problema, izziva, tematike;

– dvigovanje ravni prostorske kulture;

– dvigovanje ravni kulture sobivanja (tj. sobivanja ljudi med seboj in sobivanja družbe ter njenega naravnega okolja);

– izboljševanja ‘družbenega sodelovanja oz. povezanosti’ kot bistvene sestavine kulture sobivanja, tj. vzpodbujanje partnerskih in dogovornih oblik soočanja z izzivi urejanja prostora, odpiranje komunikacijskega prostora za nove in raznolike ideje ter interese, omogočanje enakopravnega konkuriranja predlogov, izogibanje konfliktno-bojujočim oblikam odločanja o predlogih v zvezi z urejanjem prostora ipd.

Na področju urejanja prostora in z njim povezanimi temami (varstvo okolja, promet…) deluje v Mariboru nekaj društev in podobnih ‘združb’ z daljšim ali krajšim ‘delovnim stažem’. V javnosti so bolj ali manj znani Hortikulturno društvo Maribor, Društvo arhitektov Maribor, Društvo za ceste Maribor, Geografsko društvo Maribor, Mariborska kolesarska mreža, Združenje Ljubor, Forum za Pohorje, Mariborski urbanistični svet…. Ob naštetih občasno vznikne kakšna tematsko ožje osredotočena in časovno omejeno delujoča ‘civilna iniciativa’ (zlasti za konkretne probleme s področij

prometa, zelenih površin, odpadkov, hrupa, zmogljivih elektrovodov, baznih postaj mobilne telefonije, pitne vode…).

Za naštete subjekte iz sfere OCD velja, da po dometu svojega delovanja redko presegajo mestni oz. občinski okvir. Ob le občasnem seganju v širši medijski prostor Slovenije se v mednarodnem prostoru pojavljajo še redkeje. V omenjenih društvih ni (pol)profesionalnega kadra, pač pa le ljubiteljsko delujoči ljudje. Med njimi prevladujejo tisti, ki se tako ali drugače profesionalno ukvarjajo z zadevami urejanja prostora oz. njegovih področnih sestavin. Opazen je tudi pojav, da eni in isti ljudje delujejo v nekaj sorodnih društvih oz. civilnodružbenih iniciativah. Ob nekaj polemikah je bilo zaslediti, da so posamezna društva in iniciative zastopala različna mnenja oz. so si bila včasih vsaksebi. Vzpodbudno pa je, da je bila leta 2008 formirana krovna organizacija, ki skrbi za povezovanje in koordiniranje področno raznolikih OCD v Mariboru in širše v Podravju (Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravju – Nevladna.org).

V preteklosti smo lahko v Mariboru zasledili nekaj primerov uspešnega delovanja akterjev iz sfere OCD. Znan je primer nekdanjega Olepševalnega društva v Mariboru, ki je pred več kot sto leti poskrbelo za vzpostavitev in ureditev mestnega parka. V bližnji preteklosti je bilo medijsko odmevno delovanje Urbanistične komisije, ki je bila prostor za dialog med lokalnimi politiki, strokovnjaki in deloma tudi civilno družbo.

V nasprotju s prej navedenim pa lahko za današnji čas rečemo, da stvarne institucionalne možnosti za delovanje in konstruktivno družbeno vlogo OCD na področju urejanja prostora v Mariboru niso tako razvite, kakor bi to ustrezalo potrebam taiste OCD (in širše CD) in kakor bi pričakovali glede na proklamirano ‘demokratičnost’ slovenske družbe. Predvsem bi bilo potrebno med vsemi relevantnimi kolektivnimi in/ali organiziranimi družbenimi subjekti v Mestni občini Maribor vzpostaviti sistematično komunikacijo in različne oblike stalnega sodelovanja (zlasti med javno upravo in OCD). Pri tem so mišljeni npr. partnerski sporazumi, skupna delovna telesa za različna področja družbenega življenja, oblikovanje minimalnih standardov posvetovanja z (zainteresiranimi) javnostmi ipd. Urejen sistem rednega obveščanja in vključevanja v pripravo lokalnih politik za različna področja, ki so v pristojnosti občine ali – z drugimi besedami rečeno – celovit, odprt, pregleden in reden ‘civilni dialog’ je eno od zagotovil, da bo družbeno življenje in razvoj v občini potekalo po volji večine občanov in ne ukrojeno glede na interese ozkih krogov ljudi z družbeno močjo in vplivom.

 

  1. Literatura in viri

Carnegie UK Trust (2007). The shape of Civil Soceity to come (zbornik). London, Velika Britanija.

Comolli, L. et al. (2007). Pokreni se: Iskustva održivog socijalnog poduzetništva u Hrvatskoj. Naslov izvirnika: Hit the Ground Running. Nonprofit Enterprise and Self-sustainability Team (NESsT). Santiago, Čile.

Evropsko upravljanje – bela knjiga. Komisija Evropskih skupnosti, 2001.

Huč, M., Mesarič, L. (2005). NVO – akter pri oblikovanju politik? CNVOS. Ljubljana, 2005.

Keane, J. (1990a). Despotizem in demokracija: civilna družba od zgodnje moderne do poznega socializma. Knjižna zbirka Krt; 64. UK ZSMS, Ljubljana, str. 13.

Keane, J. (1990b). isto, str. 14 – 19.

Leipziška listina o trajnostnih evropskih mestih. Ministri držav članic EU, 2007.

Splošna deklaracija človekovih pravic. OZN, 1948.

Ustava Republike Slovenije. Skupščina oz. Državni zbor Republike Slovenije, 1991–2006.

Zakon o društvih. Uradni list RS, št. 61/2006.

www. Spletne strani Državnega zbora Republike Slovenije; dostopne dne 15. 9. 2009 na naslovu: http://www.dz-rs.si/index.php?id=53

(napisano v Mariboru med 10. 5. 2009 in 15. 9. 2009)

 

No Comments

Post a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.